Razpotja slovenskega alpinizma

Transcrição

1 od leta 1895 Revija za ljubitelje gora glasilo Planinske zveze Slovenije 103. letnik Marec Razpotja slovenskega alpinizma cena 700 SIT Kako je nastajala dana nja Planika Turno smuãanje Prvenstvena smer v Patagoniji

2

3 TREKINGI 2003 V letu 2003 organiziramo: v sodelovanju z ruskimi vodniki v ãasu prvomajskih praznikov ( ) vzpon na Elbrus (5643 m) v juniju 3-tedenski treking po Tibetu Kathmandu-Lhasa z okolico, 5-dnevni treking Ganden- Samya in 3-dnevni treking pod najvi jo goro sveta, Mt. Everestom (Tingri-Rongbuk) vzpon na Kilimanjaro, najvi ji vrh ãrne celine v mesecu decembru Prijave in informacije , Du an Weber Veã o trekingih si lahko ogledate na internet straneh TREKINGI 2003 Gorski vodnik Stane Klemenc v sodelovanju z Jakutsko in Argentinsko agencijo organizira naslednja trekinga: 17. junij - 6. julij: Sibirske gore - Jakutija (z ogledom Moskve odhod 15. junija) Izredno zanimivo potovanje po nepoznanih predelih Sibirije. Moskva - Jakutsk - Tomtor - Ojmjakon - Peak Pobeda (3003 m) - Vstnera - Jakutsk - Moskva Enotedenski vzpon in sestop na najvi jo goro severne Azije v ekspedicijskem stilu. V Tomtoru ogled prazniãnih dogajanj ob prihodu poletja in»belih«noãi. Temperature bodo od C, na gori do 0 C. Promocijska cena 2000 USD - odhod iz Moskve. Organiziran tudi odhod iz Ljubljane. 15. oktober - 6. november Argentina - od severa do juga Nacionalni park Los glacieros - 7 dni pohodov okoli Fitz Roya in Cerro Torreja (lahke ture), Calafate, ledenik Perito Moreno na jezeru Argentine, Ushuaia in Beagle kanal na Ognjeni zemlji, polotok Valdez, ogled kitov, morskih levov in pingvinov, Buenos Aires in Iguasu slapovi. Cena USD Informacije: Stane Klemenc, Podrobnej i program poglejte na

4 PLANINSKIvestnik 02 / 2003 UVODNIK IZDAJATELJ IN ZALOÎNIK: Glasilo Planinske zveze Slovenije ISSN Izhaja enkrat na mesec, julija kot dvojna tevilka. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki e niso bili objavljeni nikjer drugod. NASLOV UREDNI TVA: Planinska zveza Slovenije Uredni tvo Planinskega vestnika DvorÏakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana tel faks e-po ta: [email protected] UREDNI KI ODBOR: Marjan Brade ko, Vladimir Habjan (glavni in odgovorni urednik), Marjeta Ker iã Svetel, Igor Maher, Andrej Ma era, Mateja Pate, Emil Pevec (tehniãni urednik), Andrej Stritar (namestnik gl. in odgovornega urednika), Tone karja, Adi Vidmajer ZASNOVA IN OBLIKOVANJE: Kojetaj d.o.o. PRIPRAVA ZA TISK: Studio CTP, d.o.o. TISK: DELO tiskarna, d.d. Prispevke, napisane z raãunalnikom, po iljajte natisnjene in po elektronskem mediju na naslov uredni tva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vraãamo. tevilka transakcijskega raãuna PZS je , odprt pri A banka d. d. Ljubljana. Naroãnina: 6000 SIT, 50 EUR za tujino, posamezna tevilka 700 SIT. âlanarina PZS za ãlane A vkljuãuje naroãnino. Reklamacije upo tevamo dva meseca po izidu tevilke. Ob spremembi naslova s tiskanimi ãrkami navedite tudi stari naslov. Upo tevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni nujno tudi mnenje uredni tva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez soglasja izdajatelja ni dovoljeno. Uredni tvo si pridrïuje pravico do objave ali neobjave, kraj anja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaroãenih prispevkov v skladu s svojo uredni ko politiko in prostorskimi moïnostmi. Naslovnica: AljaÏ Anderle v Lambadi (Prisank), foto: Urban Golob Zakaj ãlanstvo v PZS? Pi e: Alojzija Korbar Tacar, generalna sekretarka PZS Pred leti sem bila veãkrat sluïbeno v vici. Poslovni partnerji so mi razkazali svoj dom, prijatelje in deïelo. TeÏko je opisati ponos, ki je Ïarel iz njihovih besed, hoje, pogledov, teïko prenesti doïiveto na papir. Biti vicar jim pomeni nekaj tako velikega, da sem jih takrat komaj razumela. Priznati pa moram, da sem jih tudi zato e bolj spo tovala. Imeli so nekaj, kar so opisovali predniki. Imeli so domoljubje, spo tovanje do doma, narave in drïave. To sem lahko delno primerjala z obãutkom, ki smo ga imeli Slovenci v nekdanji Jugoslaviji. Bili smo Slovenci. Na to smo bili ponosni. V zadnjem desetletju pa kakor da je ta ponos nekako zbledel. Vrednote tradicije postopno zamenjujejo dobrine novega tisoãletja, moderne dobe. Je to pot v lep i jutri? Bomo zato sreãnej i? Sodeã po porastu kriminala, samomorov, loãitev in odtujenosti med nami ni tako. Vsaka civilizacija se sreãuje z rastjo, blaginjo in zatonom. Bomo obupali in se vdali ãrednemu nagonu glede televizije, raãunalni kih igric, obsedenosti z neskonãnim klepetanjem na internetu? Ali res postajamo drugaãni? Kako to vpliva na prihodnji razvoj planinstva? Na e zdravje je Ïe na meji ogroïenosti. V sluïbah sedimo, doma sedimo, na obiskih sedimo. Kdaj sploh e hodimo? Med nakupovanjem. Je res najlep i del tedna tisti, ko se sreãujemo v trgovskih centrih? Je to tisto, kar zapolni na jaz, nas napolni z ko v naslednjem tednu v sluïbah zadovoljni in ustvarjalni? Ne verjamem. Ljudje smo motoriãna bitja. Gibanje nas ohranja ne le fiziãno, ampak tudi psihiãno. Kje je lahko lep e doïivetje popolnosti, raznovrstnosti in moãi kot v naravi? Veter v laseh, vznesenost na vrhu gore in ponos nad samim seboj... Pogled poãiva na lepotah doline, i ãe znana mesta. Spomini, sreãa, odgovor na nekoã zastavljeno vpra anje. Nakljuãno sreãamo nekdanje prijatelje, znance, so olce. Mar ni sreãanje v naravi veliko bolj pristno, globlje od sreãanja v dolini, kjer se nam vedno mudi? Postajamo velika druïina. DruÏina ljubiteljev svobode, narave, gorskega sveta, domovine. Kje se poãutimo kot doma? Tam, kjer smo svobodni. V Sloveniji lahko neovirano hodimo kjerkoli brez bojazni, da bi za to pot potrebovali denar, da bi si kupili vodnika, ki bi nas edini lahko peljal na doloãeno goro. Se kdaj vpra amo, kdo je to pot zgradil, kdo jo vzdrïuje, se vpra amo, kdo in kdaj je zgradil planinski dom? Bili so ãasi, ko se je delalo po dvanajst ur est dni v tednu. Ni bilo helikopterjev, ni bilo motornih Ïag, ni bilo mobilnih telefonov. Ljudje pa so vseeno gradili svoje domove sredi planin in gora. Bili so ponosni na svojo zemljo, na svojo domovino. Bili so ãlani planinske druïine. ustvarjalno energijo, da smo lah- Nadaljevanje na str. 19

5 KAZALO PLANINSKIvestnik 02 / AKTUALNA TEMA PLANINSTVO PLANINSTVO Razpotja slovenskega alpinizma (4) Poti in stranpoti himalajizma Slediti notranjemu glasu, ki nas kliãe (9) Razmi ljanje mlaj e generacije Tone karja, str. 4 AljaÏ Anderle, str. 9 Zgodba okrog prvega triglavskega zaveti ãa na Prodih (12) Kako je nastajala dana nja Planika Odiseja po Rombonu (16) Kako smo li iz MoÏnice ãez Rombon na Jesenice Nikoli ni pozabil na planine (20) Profesor Tine Orel bi bil letos star 90 let Tone Strojin, str. 12 Slavko Koblar, str. 16 JoÏe etina, str. 20 Oprema za turno smuko (23) Vezi, psi, ãevlji in smuãi Turnosmuãarski slovarãek (27) Bolj aljivo razumevanje turnosmuãarske terminologije Tone Golnar, str. 23 Jure Markiã, str. 27 IZLET 35 Turni smuki v okolici Komne PISMA BRALCEV Spomin na vpisno knjigo Motivi mladih za gorni tvo in pohodni tvo Od tod in tam 2

6 PLANINSKIvestnik 02 / 2003 KAZALO INTERVJU ALPINIZEM ALPINIZEM Smuãajte malo drugaãe (30) Pogovor s TomaÏem Vrhovcem DoÏivetje gora je le redko tako neposredno kot na turnih smuãeh. Napor, sveï zrak, pridih avanture in romantike. To prepriãa mnoge. Spominski tabor za Marka âara (36) SuÏnja barometra (37) Muhasto patagonsko vreme in prvenstvena smer na Severni stolp Paine Odprava Pik Lenina 2002 (42) Bazarji in ãudovite gore Osamelemu klatenju ob rob (46) Kompliment, kakr nega e nisem dobila Na a smer JuÏna stena Ru ice (48) Skrita stena za pomladne dni 8. Turnosmuãarsko tekmovanje Jezersko 2003 (53) Peter Pehani Vesna Liãer, str. 36 TomaÏ Jakofãiã, str. 37 Ale Cvahte, str. 42 Mateja Pate, str. 46 Tine Miheliã, str. 48 Brane Îagar, str. 53 PLANINSKA LITERATURA Zbornik PD Kobarid SneÏni plazovi v Sloveniji Planinski terminolo ki slovar NOVICE IN OBVESTILA Nepalski konzulat v Ljubljani Seja Youth Commision UIAA 3

7 Razpotja slovenskega alpinizma Poti in stranpoti himalajizma

8 Besedilo in fotografije: Tone karja Nedotaknjeno: Vzhodna stena Kanãendzenge (juïni vrh 8472 m, srednji vrh 8484 m, glavni vrh 8586 m), na levi Zemu Kang (7730 m)

9 AKTUALNA TEMA Na povabilo in nazadnje priganjanje urednika PV to sem si z idejo o»alpinistiãni«tevilki PV sam nakopal na glavo sem si z levico podprl glavo in v desnico vzel pisalo: pred menoj bel papir, zunaj pa lep sonãen dan. Dan za alpinizem in ne za razglabljanje o njem. Ker pa gre marsikak lep dan na oltar lenobe, naj gre ta za pisanje, ãeprav verjetno v prazno in brez koristi. Odprava Kangbaãen 1965, zgoraj Jalung Ri (7538 m) najvi ji vrh, na katerega so prvi stopili Slovenci Pustolov ãina na gori V okviru pojma slovenski alpinizem me pravzaprav zanima samo Himalaja. Vse drugo plezanje, od plezali ã do Alp, Andov in e drugih eksotiãnih hribov, je stvar posameznika in njegovih Ïelja ter sposobnosti, tako portnih kot organizacijskih in finanãnih. âe ãesa ne zmore sam, ima tovari a v navezi in svoj odsek, druïbo sebi podobnih. Odkar velja alpinizem za pravi port, mu pomagajo tudi drïava, sponzorji, dru tva in podobni. Himalaja pa je gorovje, ki zaradi odmaknjenosti, zapletenih dostopov, vi ine, drïavnih predpisov itn. za vsak obisk terja posebno organizacijo. Tudi solist, najsposobnej i posameznik, je le vrh piramide, ki ga podpira. Tako preprosto kot v Alpe, ko vzame nahrbtnik in gre, na visok himalajski vrh ni mogoãe. Na tem postranskem, a v resnici bistvenem podroãju se od starih ãasov ni kaj dosti spremenilo. Veã letalskih zvez, podalj ane ceste, veã znanja tudi na gostiteljski strani, e vedno pa je treba kar nekaj dni pe aãiti do gore, postaviti bazo, poskrbeti za oskrbo in zaãeti»obleganje,«ki je hkrati aklimatizacija in prena anje tovorov v vi ine. Vse to pa terja dobre priprave Ïe doma. Denar ni vse. âe v bazi ãesa zmanjka, je teïko na hitro dobiti, marsiãesa bistvenega pa se sploh ne da nadomestiti. Vse te zahteve so himalajizem oblikovale kot posebno dejavnost, s posebno organizacijo Ïe doma in z jasnim sistemom vodenja»tam«. Po svoje je to v nasprotju z duhom alpinizma, ki je predvsem svobodno gibanje po nevarnem, neznanem in teïko prehodnem svetu. Tako sem tudi sam vãasih bral himalajsko literaturo: zelo na hitro sem predrsal prvo tretjino obiãajno bolj»birokratskih«strani, da sem se ãimprej dokopal do jedra pustolov ãine na gori. Morda prav zaradi prevlade alpinistiãnega duha nad organizacijskim Slovenci nismo uspeli s himalajsko odpravo v petdesetih letih prej njega stoletja. Nikoli pozneje ni nobena ekipa tako sistematiãno trenirala in se pripravljala za Himalajo kot»reprezentanca«prve povojne alpinistiãne generacije. i a Pangma in/ali Manaslu sta bila cilj, vendar ob dobro pripravljeni in naãrtno trenirani ekipi oãitno ni bilo nikogar, ki bi odpravo zares organiziral. Razoãaranje alpinistov je bilo tako veliko, da jih je veliko sploh nehalo plezati. Za Trisul nekaj let po- 6

10 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 AKTUALNA TEMA zneje sta PZS in Matica sestavila poseben himalajski odbor, ki se je po uspe no izvedeni odpravi razpustil in prepustil stvari komisiji za alpinizem (KA). Zaradi vedno samo posamiãnih in trenutnih interesov vsakokrat na novo rojene zaãetne pobude nikoli niso mogle zares»meso postati«, dokler ni planinskih oãetov oãitno ob el kljub zelo ateistiãnim ãasom»sveti duh«, da so leta 1963 ustanovili komisijo za odprave v tuja gorstva (KOTG) in jo zaupali v vodenje sicer nealpinistu, vendar izjemno delovnemu Pavletu eguli. Sicer KOTG alpinistom ni bila nikoli v eã, vsak jo je namreã vrednotil le po njeni skrbi prav zanj osebno (vedno premajhni!), toda slovenski alpinizem brez nje nikakor ne bi dosegel svojih najveãjih uspehov.»soïitje«obeh komisij (KA in KOTG) se je z veãjimi in manj imi trenji nadaljevalo, v bistvu pa sta obe opravljali svoje poslanstvo. KA je skrbela za raven vzgoje in vrhunski alpinizem kot port posameznikov, KOTG pa za doseganje ciljev nacionalnega pomena predvsem v Himalaji, pa tudi drugod. Tako je PZS dostojno izpolnjevala vlogo nacionalne portne organizacije. Seveda je bilo soïitje nasprotij med osebnim in skupnim bolj idiliãno, kadar posameznik Ïe zaradi materialnih (ne)moïnosti brez PZS ni mogel»nikamor«, z nara ãanjem financ, vplivom osebnih sponzorjev in morebitnim poloïajem v piramidi alpinistiãne»oblasti«pa se je tudi tleãe ali prikrito nasprotje hitro razplamtelo. Vedno se pokaïe, da je v ljudeh, ki uporabljajo cepin, nekaj moãno prevratni kega, celo divjega (ni nakljuãje, da so Trockega njegovi revolucionarni»tovari i«ubili prav s cepinom). Tako je Pavleta egulo leta 1975 (Makalu)»zru il«rauf, tako je bilo leta 1993 z»odprtim pismom slovenski javnosti«pe ãice vrhunskih in»vrhunskih«alpinistov in ne dosti drugaãe pred kratkim ob odpravi Janak. e vedno (?) jemlje alpinizem za ãisto, bolj vite ko dejavnost, pri kateri denar ni v ospredju. Razen leta 1975, ko se je spopad zaãel in konãal v sejni sobi PZS in ga internet e ni v trenutku raztrosil po Sloveniji kot rumen cvetni prah, je vsak tak kandal alpinizmu le kodil to se je takoj pokazalo pri (ne)podpori sponzorjev, politikov itn. V alpinizmu ni pravil in po svoje ima vsak prav da mu le uspe. To velja v stenah in ta mentaliteta vlada tudi v dolini. Tretji faktor je slava. Nekoã je bila teïe dosegljiva, saj je bila Ïe poãasnost medijev svojevrsten filter. Danes je pomembno, kaj je na internetu, ne, kaj je res. Zaãrta se smer, ravna ãrta do vrha, pozneje pa se v strokovnem tisku povsem neopazno premakne na resniãno mesto. Vplivu medijev in s tem povezanemu slavohlepju se ni mogoãe izogniti. Od spalnih vreã do slave Prviã je lo za preveã spalnih vreã (ki so bile takrat e dragoceno blago), drugiã za denar, s katerim je sponzor v celoti pokril odpravo K2 (in za»neupraviãeno«slavo tudi), tretjiã pa odkrito samo za denar pod geslom»mi sami najbolje vemo, kako porabiti denar, vi ga le preskrbite«. Bolj kot sam boj je kodljiv naãin (hrup, surovost), saj javnost Severna stena Ramtang âulija (Wedge Peak, 6835 m) 7

11 AKTUALNA TEMA PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Dobro se spomnim na e najveãje odprave Everest 79, ko smo res vsi na vso moã delali za skupni uspeh na Zahodnem grebenu, in kako je to sloïnost naãela diferenciacija med uspe neïi in»preostalimi«. To je potem pri naslednjih odpravah Ïe negativno vplivalo na vedenje in sodelovanje. Po merilih, da je uspeh le doseïen vrh in to tudi za posameznika, ne le za odpravo je veãina himalajcev neuspe nih. Zasilnih re itev teh teïav je lahko veã. Najãistej a oblika je soliranje: vse tveganje in vsa slava sta tvoja. Temu je le malokdo dorasel in e na i najbolj i solisti so nekam nepopolno opravili svoja najveãja dejanja v dvomih, brez vrha, pred koncem serije in podobno. V tem se kaïe tudi na a narodna znaãilnost: pomanjkanje vztrajnosti, nesamozavest. Tudi sprejem pri nas je enako obarvan. Dokler kaka tuja zvezda (navadno slavni Reinhold Messner, za smuãarje pa kdo iz njihove stroke) ne pride prav k nam potrdit, da je ta in ta res svetovni razred, mu sami kot da ne verjamemo, potem pa nas evforija kar zalije. Zanimivo je, da drugim tega ni treba. e nihãe ni povabil kak nega na ega lastnika»zlatega cepina«, naj gre k Francozom razglasit kakega Francoza za»naj naj«. No, pokaïe se paã, da te zvezde pridejo k nam promovirat predvsem sebe, in to ne na svoje stro ke. Kot reãeno, posledica vsega tega je, da sku a biti vsak uspe en. Doma je to laïe. Namesto na dolge, tvegane zimske stene se pleza na ledne slapove in poledenele previse; to je sicer tehniãno teïko, nima pa niã opraviti z vremenskimi zankami, plazovi, slabimi sneïnimi razmerami. âe ne prej, se v Himalaji pokaïe, da to niso dobri naãini priprave za Himalajo. Tam je gora ele na koncu dolge poti. Pod njo je treba postaviti tabor najveãkrat na pustem, mrzlem ledeniku. Oduren kraj, ki ga je treba ãim prej zapustiti. Sledita eden ali dva hitra poskusa, potem pa pot domov, najveãkrat zaradi»slabega vremena«. V Himalaji je slabo vreme pravilo in trenutki lepega vremena so priloïnost, ki se je ne sme zamuditi. Znaãilnost mnogih mladih je, da ne berejo himalajske literature, temveã ãrpajo znanje z interneta Nedotaknjeno: JuÏna stena Kangãendzenge 8

12 AKTUALNA TEMA in iz revij, zato dobe o znanih stvareh napaãen vtis. Kar nekaj lepih himalajskih vzponov so posamezniki naredili v okviru veãjih odprav, torej z dobro podporo pred vzponom in z varno vrnitvijo v Ïe postavljene tabore. Vendar se za javnost te»postranske«zadeve zamolãe in se poudari samo vzpon posamezne naveze ali solista. Mlad ãlovek, Ïe tako Ïeljan istovetenja z junaki, tej pomanjkljivi zgodbi nasede, himalajska resniãnost pa ga hudo razoãara. Naj se alpinizem v Alpah in niïjem skalovju e tako deli na vedno veã panog in naãinov plezanja (zato je lahko vse veã»glavnih«), v Himalaji mu to ne pomaga celo nasprotno. Himalaja ima vse, kar imajo druge gore, in nekaj, ãesar druge nimajo veliko vi ino. âe vi ini, stenam in ledenikom dodamo e slabo vreme, neugodne sneïne in ledne razmere ter veliko ãasovno in krajevno oddaljenost od»ljubega doma«, vidimo, da je Himalaja e vedno Himalaja in da tam»obvoznic«ni. Slovenski alpinizem se Ïe lep ãas ukvarja z razpotji, ne opazi pa, da veãina poti, ki jih ubira, vodi navzdol. Za Himalajo pa je treba navzgor. e tako vroãa Ïelja ne zniïa nobenega vrha niti za meter. Torej? Zdaj bi se ãlanek lahko ele zares zaãel, a za tiste, ki vedo, kaj hoãejo, je za zdaj dovolj. In»sveti duh«? Îe dolgo niã takega ne frfota na podstre ju PZS. Slediti notranjemu glasu, ki nas kliãe Razmi ljanje mlaj e generacije Besedilo: AljaÏ Anderle V sedemdesetih in osemdesetih letih se je slovenski alpinizem dvignil na mednarodni oder z vrsto doseïkov, ki so jih dosegli ljudje, danes zapisani v zgodovino kot legende slovenskega alpinizma. âeprav je lo za nadaljevanje dela pred in povojnih generacij, pa je bilo to zanesljivo obdobje alpinistiãnega razcveta in velikih dejanj. Velikih dni, bi se najbrï izrazil eden izmed soustvarjalcev tistega obdobja Stane Belak. Takrat so alpinizem zaradi splo ne orientiranosti in tevilnih ciljev na najveãjih vi inah enaãili s himalajizmom. Spomnim se svojih plezalnih zaãetkov leta 1986 in pozneje, ko so me starej i napol v ali spra evali, kdaj bom el pa kaj v Himalajo... Pot v Himalajo je bila predestinacija alpinistov tistega ãasa. Vsaj tistih, ki so si prizadevali za vrhunskost. Nova realnost? Od preloma devetdesetih let prej njega stoletja pa se vedno bolj oãitno in vãasih boleãe sooãamo s spremenjeno situacijo. Alpinizem je doïivel notranje spremembe spremenili s(m)o se alpinisti. Slovenski alpinizem je v tranziciji, tako kot je v tranziciji druïba, v kateri alpinisti Ïivijo. Poveãujejo se individualizem, trïni odnos in preraãunljivost. Ena izmed najveãjih novosti v podobi alpinista dana njega ãasa je nekak na leïernost, nagnjenje k udobju. Ne vem, ãe je ta izraz pravi, ampak dandanes se hodi in pleza precej manj na»noï«kot vãasih. Ljudje imajo na splo no manj ãasa, manj so pripravljeni tvegati za dosego odmevnega cilja in tevilnim odmevnost niti ni veã cilj. Zanos in timsko delo 70. in 80. let sta bila zgodovinsko pomembna. Takrat so bili vr- 9

13 AKTUALNA TEMA hunski cilji skoraj samo v Himalaji, danes pa so tudi drugod, ãeprav cilji v Himalaji nesporno ostajajo na prestolu prestiïa in zahtevnosti. Dejstvo je, da mnogi alpinisti prestavljajo meje moïnega na tevilnih podroãjih alpinizma. Specializacija postaja nuja zaradi visoke ravni Ïe doseïenega. Tako je danes skoraj nemogoãe ostajati, kot pred 20 leti, vrhunski alpinist amater. Redki imajo ob redni zaposlitvi moïnost celoletnega treninga in priprav. Vrhunski alpinizem postaja vsaj napol profesionalno poãetje, kot vsak drug vrhunski port, pa ãe e tako neradi sli imo to besedo. Tako kot vsebina alpinizma samega, ki dobiva ãedalje veã novih dimenzij, postaja tudi identiteta alpinistov vse bolj neenotna. Med alpiniste danes sodijo bolj raznovrstni ljudje kot recimo pred ãetrt stoletja, njihove dejavnosti obsegajo ir i spekter. Njihovi motivi so zelo razliãni, ravno tako cilji in naãini doseganja. Alpinizem z vse ir o bazo dobiva razseïnosti mnoïiãne dejavnosti, alpinisti izgubljajo peãat izjemne, ozke dru ãine»poklicanih«, ki se spoprijema z nezemeljskimi preprekami. Mladi rodovi alpinistov zdruïujejo predvsem veselje do plezanja. DruÏabnost, ljubezen do narave, portne ambicije, ekstremizem, egoizem, neãimrnost, avanturizem, svobodomiselnost, preprostost, potrpeïljivost in svojeglavost pa so bolj ali manj navzoãi kot pozitivno negativni»entourage«individuumov, za katere so strmine najlep e poti. Razliãne generacije alpinistov se med drugim loãijo po odnosu do plezanja, motivaciji, stopnji odprtosti do sprememb, sposobnosti prilagajanja in vrednostnem sistemu. Generacijske razlike premo ãajo le najbolj fleksibilni in odprti posamezniki. âeprav alpinistiãna dru ãina ni uniformna, pa bi bila z nekaj odprtega duha sposobna dojemati razliãne aspekte alpinizma, podpirati raznovrstne cilje, jih vrednotiti in spo tovati, poleg tega pa se uãiti iz izku enj ter sprejemati novosti in upo tevati spremembe. Na Ïalost nismo imuni na vdore znaãilnih slovenskih lastnosti (beri: nevo ãljivosti, zavisti, zaplankanosti) v svet alpinizma. Afere in neprijetnosti ter napeti odnosi, ki smo si jih skuhali sami, so zamajali tudi na o trdnjavo pozitivnih ãlove kih lastnosti. kodo lahko popravimo le sami, z veã tolerance in medsebojnega spo tovanja. V zadnjih 7 letih sem se po svoji lastni izbiri zelo tesno povezal z lednim plezanjem. Mnogo bolj intenzivno kot v predhodnih desetih letih plezanja in mnogo bolj kot povpreãen slovenski alpinist. In potem smo s prijatelji pod vplivom idej, informacij in izku enj iz sveta privlekli domov poplavo stare okove razbijajoãih novosti na podroãju tehnike plezanja, opreme in tako naprej. Novosti so vedno pretresale miselnost»mainstreama«oziroma»klasiãnega«alpinizma.»to pa k nam ne sodi, to sploh ni alpinizem! Tisti, ki se s tem ukvarjajo, ne morejo biti alpinisti...«itn. Novosti je namreã zares teïko sprejemati z veliko Ïlico, zato je ob prehodih v nova obdobja treba raãunati z dolgotrajnej imi obdobji miselne adaptacije. Z novostmi in izzivi se sreãujejo vsi rodovi, tako da smo vsi vseskozi vpeti v proces uãenja in preverjanja svojih sposobnosti dojemanja in sprejemanja. Kaj pogre amo? Na Ïalost opaïamo, da v drïavi, ki se lahko pohvali s tako kakovostnimi alpinisti in njihovimi doseïki, ni konsenza glede skupnega delovanja niti sposobnosti objektivne presoje in spodbujanja kakovosti. Najveãja koda je, da organiziranost moãno epa. Krovne organizacije, ki bi povezovala in podpirala alpiniste na objektivni, profesionalni podlagi, namreã ni oziroma je v precej globoki krizi. Bomo v svojih vrstah lahko na li ljudi, ki bodo sposobni nezemeljske moãi dviga nad svoje interese in bodo znali dati na emu alpinizmu vi jo trïno veljavo med vrhunskimi porti? Poskrbeti bo treba za uravnoteïene in objektivne odnose med ljudmi in njihovimi cilji in poskrbeti za moralno, logistiãno, finanãno podporo in know how pri doseganju teh ciljev. Tudi v Himalaji, a ne samo tam. V dana njem svetu in tolik ni individualizaciji posameznika, njegovih odgovornosti in nalog ne moremo priãakovati timskih doseïkov velikega formata. Na a najveãja dragocenost in upanje so posamezniki in naveze, ki so sposobni prenesti svoje ideje v realnost. Za to pa rabijo zaledje, organizacijo, ki jim bo pomagala, da se bodo lahko osredotoãali na svoje delo trening in plezanje ne pa tudi na organizacijske probleme. Danes je preveã stvari prepu ãeno posamezniku, to pa zmanj uje 10

14 AKTUALNA TEMA uãinkovitost in uspe nost; poleg tega se pojavljajo tudi trenja med kompetitivnimi cilji. V danih razmerah razpr evanja ciljev, panog in vedno veãje specializacije alpinisti potrebujemo sposobnega menedïerja, ki bi lahko trïil rezultate in omogoãal ãim ir o realizacijo potencialov. âeprav nismo primarno tekmovalci, sodimo med portnike, tako po naãinu Ïivljenja kot po trudu, vloïenem v doseïke, in po primerjalnem vrednotenju le teh. V novej em ãasu je ta komponenta postala bolj izraïena, ne le zaradi nekaterih panog, ki so neposredno tekmovalne, paã pa tudi zaradi komercializacije in trïnega pristopa k prodajanju na ih rezultatov. Îalostna predestinacija alpinizma, alpinistov in njihovih doseïkov je kroniãna medijska abstinenca in njihova usmerjenost zgolj in edino v obravnavanje preseïnikov. TeÏko, teïje, najteïje ne zado ãa veã. Zdaj medijski krvniki za svojo pozornost zahtevajo skoraj Ïe kri. Posledica tega razvoja je manj a avtonomija alpinista kot posameznika, ki si i ãe svoje cilje in poti. Omejujeta mu jih tako njegova lastna zavest o kakovosti vzpona kot tudi raven priãakovanj strokovne javnosti. DoseÏki, ki so podprti z intenzivno medijsko kampanjo, pa lahko zelo negativno vplivajo na percepiranje drugih kvalitetnih doseïkov, ki zaradi pomanjkanja publicistike in preseïnikov ostajajo na obrobju marginalnega. e strokovna javnost potem steïka prepozna njihovo objektivno vrednost. âeprav imamo Slovenci rodovnik alpinistiãne velesile, ga premalo cenimo. Ali pa smo ga nehali pred kakim desetletjem, ko je postalo cenjeno le tisto, kar meji na nemogoãe. In ima potencialni okus po krvi. Tudi zato ima le malo alpinistov moïnost iz svojega najljub ega konjiãka narediti donosen posel oziroma se z njim preïivljati. Redkim uspe tako prodajati svoje doseïke, da lahko hkrati s svojim svetom alpinizma gradijo e sistem rednega dotoka dohodka za vzdrïevanje tako dragocenega, a tudi krhkega naãina Ïivljenja. V ledeni vertikali (foto: Urban Golob) Gremo plezat! Kljub nekaterim manj pisanim mislim me veseli, da smo alpinisti vendarle e vedno sposobni slediti predvsem notranjemu klicu, ki nas vleãe. Tja. Nekatere v Himalajo, druge v Zahodne Alpe, tretje v Kamni ke, ãetrte povsod po malem, vse pa z eno Ïeljo: Îiveti. Ob tem bodo nekateri dosegali vrhunske portne rezultate, drugi pa bodo vzpone vpisovali pod rubriko»rekreacija«ali»hobi«. In: vse dokler bomo, vsak na svojem podroãju, potiskali doseïke proti mejam, ki so jih postavljali na i predhodniki, in prek njih, proti mejam svojih sposobnosti, in sledili svojim ciljem po poteh intuicije in nikoli povsem razumljenega razuma, bomo lahko vsakomur rekli, da smo alpinisti, in pri tem ãutili upraviãen ponos. 11

15 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Zgodba okrog prvega triglavskega zaveti ãa na Prodih Kako je nastajala dana nja Planika Besedilo: Tone Strojin Fotografija in risbi: arhiv Planinskega vestnika Minilo je 130 let od prvega zaveti ãa pod vrhom Triglava. âeprav so bile prve planinske koãice v Triglavskem pogorju pri Jezerih, na Utah in na Velem polju morda prve planinske stavbe v na ih Alpah, so bile postavljene Ïe pred domnevno prvim pristopom na Triglav Niso bile namenjene samo planinstvu. Postaviti jih je dal Karl Zois, slavni botanik, brat barona Îige Zoisa, med drugim za prenoãevanje med botaniãnimi ekskurzijami. Zanimivih alpskih cvetlic v bliïini obeh koã res ni manjkalo. Sam baron Îiga Zois 1 jih v pismu Valentinu Vodniku leta 1795, v katerem mu sporoãa o naãrtovanem obisku grofa Hohenwarta v Bohinju, omenja kot botaniãne koãe. V posredni zvezi s koãami je bil obisk Valentina Vodnika leta 1795, ko je z druïbo hodil po juïnem delu Triglavskega pogorja. Gorska narava je v njem prebudila pesni ko ustvarjalnost. Zanosna oda Vr ac svojo druïbo pri koãi pri Sedmerih jezerih je presenetil z osebno recitacijo je po- Prva koãa pod Triglavom, Triglavski dom na Prodih (risal: Edo DerÏaj) 12

16 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO zneje vzbudila Ïivahno polemiko, ali je bil Valentin Vodnik res kdaj tudi na Velikem Triglavu ali Velikem bogu, 2 kot je Triglav v pismu Vodniku poimenoval Îiga Zois, ko se mu je zahvalil za spremstvo grofa Hohenwarta. Zaãuda na veliko so se o Vr acu kot vrhu razpisali najslavnej i gorniki svojega ãasa (npr. Fran OraÏen, dr. Josip Ciril Oblak, dr. Henrik Tuma) in dokazovali svoje z imeni, legami in skicami. Naj je bilo tako ali drugaãe, danes je znano, da Vodnik na samem vrhu Triglava ni bil nikoli, da pa je oda Vr ac namenjena Velikemu bogu, kot je Triglav omenil v odi, in velja za eno najlep ih hvalnic na ega alpskega sveta. Triglavski tempelj Predmet na ega razmi ljanja je preprosta kamnita koãica Triglavskih prijateljev in somi ljenikov iz Dru tva prijateljev gora iz Ljubljane, ki je bila postavljena slabih sto let pozneje. Lega stavbe pod Triglavom je prav tako spodbudila Ïivahna razmi ljanja ob imenu Triglavski prijatelji. Kar vemo za imenoslovje oïjega triglavskega obmoãja, je bilo za kraj, kjer je bila postavljena koãica, znano ime Ledine ali pa Prodi. Razgled od tam je veliãasten. Zaradi nadmorske vi ine 2404 metre so pod tem stoji ãem vsi vrhovi, ki iz Bohinja prevzemajo obãudovalca. Od Ledin se strmina stopnjevito spu ãa, najprej na zeleno Velo polje in nato e niïe, v bohinjsko kotlino, zavito v megleno tanãico. Ves ta pogled obrobljajo spodnje Bohinjske gore, ki so niïje od mesta na ega opazovanja. Nad Ledinami strmo kipi v nebo Triglav in s svojima grebenoma, ki se konãujeta v Malem Triglavu (2725 m) in Rjavcu (2568 m), oklepa veliãasten gorski kot, ki mu v vseh na ih Alpah zlepa ni enakega. Zaradi take lege in simbolnosti Triglava, ki izvira e iz mitolo kega razumevanja boga starih Slovanov, je skromna stavba dobila neskromni atribut Triglavski tempelj. Triglavski prijatelji tega izraza v ohranjenih dokumentih niso poznali, paã pa se je izraz Triglavski dom pojavil v ãasopisu Laibacher Tagblatt t. 191 dne 22. avgusta 1872 skupaj s slovenskim imenom Triglavski tempelj v oklepaju. âeprav za nem ki izraz Dom tempelj ni ustrezen prevod, je edina logiãna razlaga, da so hoteli prostor, na katerem je stala koãica, oznaãiti kot naravni tempelj, oltar ali Ïrtvenik na juïnem Triglavski dom (Triglavski tempelj) poboãju Triglava. V tem pomenu je izvor imena Triglavski tempelj razlagal dr. Du an Kermauner. 3 Pomembnej a od poimenovanja je bila graditev koãice na Ledinah. V popotnih pismih, konkretno v spisu Na Triglav, 4 Kadilnik omenja novo koão na Ledinah. Urednik in pisec knjige o Kadilniku je prav na tem mestu pripisal opombo, da»je to koãa, za katero je po Kadilnikovi trditvi neki tamkaj nji kaplan (tj. Ivan Îan, op. T. S.) zbiral denar in je tudi Kadilnik zanjo daroval precej njo vsoto«. Ta zelo primitivna stavba, ki so jo zgradili domaãini, se je kmalu poru ila; na njenem mestu pa je leta 1877 nem ko planinsko dru tvo sezidalo koão Marije Terezije. Kadilnik je torej vedel za srednjeva kega kaplana, morda ga je osebno kdaj sreãal, saj so se triglavski popotniki navadno ustavljali pri njem v Srednji vasi. Pomembna je Kadilnikova opazka, da so to koão postavili domaãini in da so vanjo vloïili denar tudi Slovenci ne le Kadilnik, temveã tudi ljudje, ki jih je avstrijska oblast na silo hotela narediti za»svoje«. Alfons Pavich pl. Pfauenthal je bil po hrva kih virih po rodu Poljiãanec, ki se je odtujil in v Zadru opravljal pomembno dolïnosti cesarsko kraljevega namestnika za Dalmacijo, vendar se je v njegovih Ïilah le ãutila slovenska kri. Da nanjo ni pozabil, priãa njegova monografija o Mosoru (v hrva ãini, nem ãini in italijan ãini). Naklonjen je bil tudi Slovenskemu planinskemu dru tvu, ko je za AljaÏevo Triglavsko koão podaril 13

17 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 vezan Östereichischer Touristen Zeitung in tri Pernhartove triglavske panorame ter poklonil marmornato plo ão v spomin Marka Pernharta, ki je vdelana v greben blizu vrha Triglava. Planinski vestnik se je za ta darila v tevilki 8/9 leta 1907 prijatelju in ljubitelju na ih planin iskreno zahvalil. Sicer pa Alfons Pavich tudi kot gornik ni bil kdorsibodi. Iz Debeljakove kronike Triglava je razvidno, da je el menda v spremstvu JoÏeta kantarja esta, nadelovalca prvih triglavskih poti, Ïe prviã na Triglav. Zaradi slabega vremena mu ni uspelo priti na vrh. Kdo ve, ãe se ni moïema Ïe takrat porodila zamisel, pa tudi dogovor za zbiranje denarja za skromno zaveti ãe pod Triglavom? Pavich se je v spremstvu Giovannija Bolleta (Janez Bole, op. p.) in starej ega JoÏeta kantarja esta spet povzpel na Triglav. est mu je povedal, da bi za 50 goldinarjev zgradil zaveti ãe na Prodih pod Triglavom. Poziv za zbiranje denarja za zaveti ãe je prviã Ïe dve leti prej objavil Laibacher Tagblatt in nato vnoviã v tevilki 181 z dne , v kateri je kot mesto zbiranja denarja navedena znana knjigarna Kleinmayer Bamberg 5 v Ljubljani. Na Pavichevo pobudo se je torej zbirala potrebna vsota, delo je bilo zaupano kantarjema oãetu in sinu. Kakor je akcijo na ljubljanski strani ljubiteljev gora vodil Alfons Pavich, tako jo je z bohinjske, t. i. slovenske strani usmerjal in vodil Ivan Îan. Viri navajajo, da je za no njo desk plaãeval po 3 goldinarje in ga je zaveti ãe nemalo stalo. Ko je bila tudi nova pot na Triglav zgrajena, med priznanji za zasluge pri zbiranju denarja in graditvi zaveti ãa celo Laibacher Zeitung t. 193 z dne 24. avgusta 1871 ni pozabil omeniti kaplana Îana, ki»kaïe neutrudljivo vnemo za to podjetje«. Med darovalci se moramo spomniti tudi Ljubljanãana Fidelija Terpinca, Bleiweisovega znanca, in e posebno na prispevek Frana Kadilnika. Koãico sta torej za 50 goldinarjev zgradila kantarja, oãe in sin. Zgrajena je bila v mesecu dni in odprta 8. septembra Mala kamnita stavba je bila pokrita s skodlami, zidovi pa od zunaj podprti z nasutim kamenjem. Nekaj klopi, miza, odprto ognji ãe in preprost pograd, to je izpolnjevalo notranjost. Zaradi razpusta Triglavskih prijateljev ni bilo nikogar, ki bi vzdrïeval vremenskim vplivom izpo- stavljeno koãico na Ledinah. Viri navajajo, da je bila Ïe leta 1875 neuporabna. Prenoãevalo se je na Velem polju ali v Zgornji Krmi. Tega leta je bil Fran Kadilnik spet na triglavski turi, prenoãil je v Zgornji Krmi in koãice na Ledinah ne omenja. âe bi bila koãa e uporabna, Kadilnik ne bi imel razloga, da v njej ne bi prenoãeval, saj bi mu bil vrh bolj pri roki kot Zgornja Krma. Ker je druïba Triglavski prijatelji Ïe pred poldrugim letom razpadla, se je obnove lotila ljubljanska Sektion Krain, ki je bila ustanovljena leto dni prej, t.j V njej so bili preteïno isti ljudje kot v Ïe omenjenem Dru tvu prijateljev gora, ki so se Ïe leta 1871 zbirali»pri trajzelnu«(blumenstöckel). Kranjska sekcija je prvo leto delovanja tela 50 ãlanov, naslednje leto pa Ïe Omenjeno poroãilo navaja, da je Triglavhütte leta 1877 ostala brez denarne pomoãi DÖAV, na katero se je v zaãetku naslonila kot ena izmed sekcij. Tistega leta, t.j. 1877, pa se je na triglavskem podroãju mudil prof. dr. Johannes Frischauf. Ob el je Komno, prehodil dolino Triglavskih jezer in obiskal Triglav. Ker je koãa kranjske sekcije leta 1877 Ïe propadla, sekcija pa v delu stagnirala, se je sklenil pri avstrijskem turistovskem dru tvu (ÖTC) sam pozanimati za to, da bi prevzel obnovo koãe. Lastnica prostora je bila Kranjska industrijska druïba (KID). Po tar iz Bohinjske Bistrice TomaÏ Zupanec, sicer ãlan Ïe razpadle dru ãine Triglavskih prijateljev, je v imenu prof. dr. J. Frischaufa izposloval dovoljenje za graditev koãe in seãnjo lesa pri svetu KID, prof. Frischauf pa je svoje naãrte za obnovo koãe posredoval ÖTC (Jaher, ÖTC ). Od koãe Marije Terezije do Planike Leta 1878 je kranjsko koão DÖAV na Ledinah prodalo ÖTC (poroãilo kranjske sekcije DÖAV, str. 8). Prodajo je v imenu DÖAV za 350 goldinarjev opravil Otto Bamberg. âeprav je bila koãa na Ledinah, ki jo je obnovila kranjska sekcija DÖAV, stara komaj dve leti, so jo vremenske razmere hudo naãenjale. Za ÖTC sta popravilo izvedla oãe JoÏef in sin Lovrenc kantar. Stala je na istem mestu kot prej nja. Merila je 4,98 krat 3,90 metra in bila grajena iz priroãnega materiala. Vnoviãno 14

18 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO odprtje je bilo septembra istega leta ob skromni udeleïbi. Alpine Chronik ÖTC za leto 1880/81 navaja, da je varuh koãe postal Gregor Rabiã iz Mojstrane. Pristojbina za prenoãi ãe je bila en goldinar, za ãlane nem kih planinskih organizacij ÖTC in DÖAV pa poloviãna. Slovesno odprtje koãe Marije Terezije je bilo 3. avgusta S to prodajo in obnovo je ÖTC obvladalo oïje triglavsko podroãje, posebno ker je na Frischaufovo pobudo in ob njegovi pomoãi zgradilo novo koão na Utah. To je bila brunarica mer 5,7 krat 4,85 metra z dostopoma iz Komne in ãez Ovãarijo tudi prek Komarãe. Slovesno odprtje koãe na Utah, ki je dobila ime Erzherzog Franz Ferdinand Hütte, je bilo 1. avgusta Obe koãi sta pri li v upravo DÖAV ele leta Ker se je tudi na novo ustanovljena primorska sekcija nem kega planinskega dru tva v Trstu, ki se je po zdruïitvi nem kega in avstrijskega dru tva v DÖAV preimenovala v Sektion Küstenland des DÖAV, ukvarjala z naãrti za planinsko koão na Logu, je dejavnost konkurenãnega ÖTC in soseda trïa ke podruïnice DÖAV na novo vzpodbudila dejavnost kranjske sekcije DÖAV v Ljubljani, ki je bila na novo ustanovljena novembra leta Na ãelo je stopil Karel Deschmann in bil predsednik do smrti leta Sekcija Küstenland je svojo koão na Logu slovesno odprla 10. julija Zaradi odmeva, ki jo je imela Baumbachova pesnitev o Zlatorogu, se je preimenovala v Baumbachhütte. Ker je trïa ka sekcija s to koão in novimi vzponi prek Zadnjice in ãez Skok»obvladala«zahodno triglavsko podroãje, ÖTC pa juïno, se je kranjska sekcija lotila vzhodne strani. Medtem je koãa Marije Terezije leta 1885 spet postala neuporabna, njenega skrbnika Gregorja Rabiãa pa je od ÖTC»prevzela«kranjska sekcija DÖAV. Îe konec poletja 1886 je bila dograjena nova koãa kranjske sekcije na izstopu iz doline Kot, skozi katero so Ïe prej nadelali stezo. Koãa je merila 8 krat 3,9 metra, v vi ino pa 4,15 metra. 15 delavcev je pod vodstvom Gregorja Rabiãa delalo dva meseca. Da bi konkurirala ÖTC, je kranjska sekcija poskrbela za svoj dostop na Triglav. Nova pot je tekla pod Malim Triglavom ãez skalnato podroãje nad Zelenim snegom na greben med Malim in Velikim Triglavom. Zaradi snega, ki se je Deschmannova koãa (risal: Edo DerÏaj) zadrïeval e dolgo v poletje, pa je bila steza malo obiskana in je kranjska sekcija DÖAV poleg nje ãez prisojno vzhodno podroãje Malega Triglava dala nadelati novo stezo, ki jo uporabljamo e danes. 30. julija je bilo odprtje Triglavske koãe (pozneje Deschmannhütte). Tuma in AljaÏ, ki sta bila navzoãa, sta v svojih spominih obdelala Ïalostne dogodke za slovensko planinstvo. 13. avgusta 1911 je kranjska sekcija DÖAV spet odprla novi dom Marije Terezije. Poleg stare koãe je bila zgrajena dvonadstropna zidana stavba. Krog nem kih koã in poti okrog Triglava je bil sklenjen, priti je moral Jakob AljaÏ in Triglav vrniti slovenstvu. Po I. svetovni vojni je SPD podedovalo koãe in preostalo premoïenje DÖAV in ÖTC, ki je bilo zaradi vojnih razmer v slabem stanju. Maria Theresia Schutzhaus so preimenovali v Aleksandrov dom, po II. svetovni vojni pa v Planiko (2408 m). Stara koãa poleg nje je davni prednik nekdanje koãe gorskega dru tva Triglavski prijatelji. 1 Mira Marko Debelakova: Kronika Triglava, Gore in ljudje 1947/11-12, str Fran OroÏen: Prvi hribolazci na Triglav v dobi od 1778 do 1837, poroãilo SPD za leto 1894, str Dr. Du an Kermauner: Dva zapisa, PV 1963/7, str

19 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Odiseja po Rombonu Kako smo li iz MoÏnice ãez Rombon na Jesenice Besedilo: Slavko Koblar Leta 1954 je bil jeseni ki AO zelo delaven. Med drugim smo poleg tevilnih plezalnih vzponov izvedli tudi veã skupnih izletov in delovnih akcij. Tako je 24. oktobra pripravil skupni izlet v MoÏnico, od koder bi si pobliïe pogledali Rombon, ki nam je bil do takrat e ãisto nepoznan, in njegovo severno steno. Bilo je konec sezone in avtobus na progi Ljubljana-Bovec ni veã vozil. Zato smo najeli svoj avtobus in proste sedeïe dopolnili s planinci, ki naj bi li na Mangart. Avtobus nas je odloïil ob manj i hi i ob cesti KluÏe-Log pod Mangartom, planince pa je odpeljal naprej do Loga, kjer so prenoãili. Dogovorili smo se, da nas bo naslednji dan avtobus poãakal (ali pa mi njega) popoldne ob treh v Bovcu. Medtem je za nami prispel e Janez, ki je Ïe takrat imel svoj motor. Pustil ga je pri hi ici in skupaj smo od li v MoÏnico. âez severno steno na Rombon V MoÏnici je stala stara gozdarska hi ica. Bila je odprta, zato smo se nastanili v nji in tam, sicer bolj slabo, prenoãili. Zjutraj smo bili Ïe z dnem na nogah in Janez se je z veãjo skupino - najveã pripravnikov - odloãil, da gredo po nadelani poti na ârnelsko pico. Jaz pa sem vztrajal, da gremo v Rombonovo steno. PridruÏili so se mi e pripravniki JoÏi, Milena in Joco ter mlada planinka Majda. Prvi tirje smo bili bolj ali manj vajeni plezanja, Majda pa e nikoli ni prijela za skalo. Tudi opremljena ni bila, zato sem ji svetoval, naj se raje vrne in se pridruïi Janezovi skupini. Za navezo tirih v novi smeri in popolnoma neznani steni je bilo to veã kot dovolj. Punca me je ubogala in se vrnila, mi pa smo nadaljevali pot do vstopa. Pod steno smo se navezali, po vrsti - jaz, moãni JoÏi, ki naj bi me varoval, pa Milena in Joco. Stena se Ïe spodaj ni zdela preveã vabljiva, po nekaj razteïajih pa se nam je razkrila v vsej svoji»lepoti«. Kar je bilo od spodaj navzgor videti e dosti ãista skala, se je od zgoraj navzdol pokazalo kot pravi travnik. Kjer je bila le majhna poliãka, je bila pokrita s travnato ru o, iz katere je tu in tam rasel majhen macesen, bolj grmiãek kot drevesce. Bili pa smo le Ïe tako visoko, da sem presodil, da bi bil sestop od tam Ïe prenevaren, zato smo raje nadaljevali vzpon. Varovalnih klinov skoraj nisem imel kam zabiti, zato sem se, kjer je bilo mogoãe, privezal kar na kak en macesenãek, ãeprav sem vedel, da bi se ob najmanj em sunku drevesce z ru o vred odtrgalo od skale, in vsi bi zleteli pod steno, ki je bila dosti strma. Poãasi smo napredovali in prilezli nekako do tri ãetrtine stene, ko se je ustavilo. Stena je postala navpiãna, tako da ni bilo veã moïnosti za nadaljevanje. Pa je na moji desni strani potekal ozek strm Ïleb. Bil je zaprt z majhnim previsom, ki je bil dobesedno zloïen iz majhnega in veãjega kamenja. Kazalo je, da bi zadostovalo, da bi samo pihnil vanj, pa bi se podrl; ker pa nisem imel druge izbire, sem se podal ãez Ïleb. Komaj pa sem z eno nogo stopil na drugi rob, Ïe je nad menoj zaropotalo in previs se je res podrl, ne da bi se ga dotaknil. Ker sem stal iroko razkreãen ãez Ïleb, se mi je kamenje usulo med nogami navzdol, le velik kamen mi je padel na stegno leve noge. Precej moãan udarec sem zdrïal, kamen pa mi je zdrsnil po nogi in zgrmel v dolino. Poãakal sem, da sem se nekoliko umiril, potem pa sem prestopil Ïleb, poiskal primerno varovali ãe in poklical tovari e za seboj. Navzgor je kazalo nekoliko bolje, zato 16

20 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO smo kljub temu, da me je od udarca bolela noga, napredovali precej hitreje. Konãno smo le dosegli vrh. Pogledal sem na uro: bila je ena. In kje je bil e Bovec globoko pod nami. Imeli smo samo e dve uri ãasa, da pridemo do Bovca. Nismo se ustavili niti toliko, da bi se vsaj malo odpoãili in kaj pojedli. Po slabo markirani poti smo pohiteli navzdol. Vodila je po robu strelskih jarkov iz prve vojne, vãasih pa kar po njih. Po ostankih, ki sem jih utegnil videti s poti (razpadla voja ka oprema), sem sklepal, da Rombon med obema vojnama ni bil preveãkrat obiskan. Na sreão nikjer nismo zgre ili poti in konãno smo se le zna li nad Bovcem. Takrat pa je ura v bov kem zvoniku odbila tri. Pohiteli smo naprej in ãetrt ure kasneje pri li pred hotel Kanin, kjer naj bi nas ãakal avtobus. Toda avtobusa ni bilo. V hotelu so nam povedali, da je avtobus res ãakal do treh, nato pa je odpeljal. Kak nega sporoãila niso pustili. Nisem mogel verjeti, da bi lahko kdo napravil kaj takega. Pomislil sem na starega bov kega planinca Ostana, ki so ga jeseni ki planinci dobro poznali. Pohitel sem k njemu, ta pa sploh ni vedel, da so bili jeseni ki planinci v Bovcu. S tem so bile izãrpane vse moïnosti. Pustili so nas v Bovcu. Malo pe, malo s kamionom Priãela se je na a odisejada. Pomislil sem, da bi nas lahko e poãakali na kriïi ãu ceste Trenta-Bovec-Predel. Do tja je bilo kakih 3 km ceste, toda bila je le e ena moïnost. Bolj privlekli kot pri li smo do kriïi ãa - avtobusa ni bilo. Pomislil sem, da so morda od li nazaj proti MoÏnici, ãe mi ne bi izplezali in bi se vrnili nazaj v MoÏnico. V tem primeru bo avtobus pripeljal za nami in nas pobral nekje ob cesti, ãe se odpravimo pe proti Trenti. Spustili smo se po cesti na most ãez Koritnico in na drugi strani ven v vas Koritnico. Ko smo Ïe pri li iz vasi, je za nami zaropotalo - konãno avtobus. Pa smo se prezgodaj veselili. Za nami je pripeljal tovornjak, ki je k izviru Soãe peljal delavce, ki so tam delali na cesti in so ãez nedeljo od li domov. Zdaj so se vraãali na delo. Poskusil sem ga ustaviti in ofer je res ustavil in nas vzel v tovornjak. Oddahnili smo si; pe aãenja do izvira Soãe je bilo konec. Pa pravijo - kadar ima Dolina MoÏnice in Rombon (foto: Vladimir Habjan) 17

21 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 hudiã mlade, nima samo enega. Tudi tokrat je bilo tako. Nerodnosti e ni bilo konec. V vasi Soãa je bila samo ena gostilna in prav pred to se je tovornjak ustavil. Delavci so poskakali in se zatekli v gostilno. Nekdo je privlekel harmoniko, pa so zapeli in zaplesali, mi pa smo nestrpno ãakali, kdaj se bodo odpravili naprej. Medtem se je zmraãilo. Konãno smo se le odpravili. NaloÏili so se na tovornjak in odpeljali smo se naprej. Med voïnjo smo se nekoliko odpoãili. Ko smo se pripeljali do Loga v Trenti, je bila Ïe trda tema. In na na o nesreão je bila tudi v Logu gostilna. Ponovila se je zgodba iz Soãe. âeprav je iz Loga do izvira Soãe 7 km, smo se odloãili nadaljevati pe. âe nas bodo dohiteli, nas bodo pobrali, drugaãe pa nam ne preostane drugega kot pe aãenje do konca. Toda tisti dan je bil res zaklet. Da smo se umaknili dolgemu ovinku ceste, smo li po bliïnjici mimo planinske koãe Zlatorog. Vendar je tovornjak nepriãakovano hitro odpeljal naprej, mi pa smo bili e daleã pod cesto. Pohitel sem, kolikor sem mogel, in res hkrati s tovornjakom pritekel na cesto. ofer me je zagledal v luãi Ïarometov in ustavil. Prosil sem ga, naj poãaka nekaj minut, da bodo e drugi pri li na cesto. Brez pripomb jih je poãakal. Takrat so bili ljudje e dobri. Spet smo se naloïili in se konãno brez postanka pripeljali do izvira Soãe. Tam smo se zahvalili oferju in se poslovili od delavcev, nato pa smo od li proti Vr iãu. V bliïini izvira Soãe se je odcepila pot - bliïnjica, ki je vodila po dolini mimo Komacovega spomenika in stare drevesnice na Vr iã. Bila mi je dobro poznana in dobro uhojena, saj so takrat vsi hodili po nji z Vr iãa k izviru Soãe. âeprav je bila trda tema in smo se utrujeni spotikali, poti nismo zgre ili. Tako smo pri li do drevesnice, tam pa je konec poti. Noãni vzpon na Vr iã Vr i ka cesta je bila malo pred upcami speljana skozi predor. Ta pa je bil tako nizek, da veãji avtobusi - ti so bili redki - niso mogli peljati skozenj, ãe jim niso spraznili gum in jih na drugi strani spet napolnili. Da bi se tem nev eãnostim izognili, so Ïe po koncu sezone speljali cesto po zunanji strani predora. Zato so morali zminirati spodnji rob ceste ob vsej njegovi dolïini. Tako je vse od miniranja polomljeno drevje in skalovje zgr- melo po strmem bregu navzdol in na iroko zasulo spodnjo pot. In tam smo se sredi noãi zna li mi. Plezati v temi skozi tisto razdejanje bi bilo brezupno. Odloãili smo se, da poskusimo ob njihovem spodnjem robu priti na cesto. Druge moïnosti tako nismo imeli. Breg je bil strm in povsod je leïalo kamenje, pome ano s polomljenimi vejami. Ne da se popisati, kako smo se muãili v strmem bregu. Po vseh tirih smo konãno vendarle prilezli na cesto. Oddahnili smo si. âeprav je bilo do Vr iãa e daleã, smo bili vsaj na cesti, ki je bila gladka in toliko svetla, da vsaj z vidljivostjo nismo imeli teïav. Tako smo pri li na Vr iã. Tam pa nas je ãakalo novo razoãaranje: Tiãarica je bila na koncu sezone Ïe zaprta. Ni nam preostalo drugega, kot da nadaljujemo naprej do Erjavãeve koãe, ki je bila stalno odprta. Ko smo prispeli do Erjavãeve koãe, je bila ura Ïe skoraj ena. Trkali in razbijali smo tako dolgo, da smo prebudili oskrbnico Veharjevo, ki nam je pri la odpret. Prosili smo jo, naj nam razdeli leïi ãa in nas zjutraj ob treh prebudi. Popadali smo na leïi ãa in zaspali kot ubiti. Zdelo se mi je, da sem komaj zaspal, ko nas je oskrbnica Ïe pri la budit. Hitro smo se oblekli, nato pa e vsi omamljeni odtavali proti Kranjski Gori. Kljub trdi temi smo po dobro uhojenih bliïnjicah ob 5h zjutraj v Kranjski Gori ujeli jutranji vlak, ki je pripeljal iz Rateã. Ob 5.30 smo bili na Jesenicah. JoÏi in Joco, ki sta e imela dopust, sta la domov spat. Milena, ki je stanovala blizu postaje, se je la domov preobleã, jaz pa z vlakom e eno postajo naprej na Javornik. Stanoval sem ob kolodvoru, zato sem hitro stekel domov, se preoblekel pa sedel na kolo in se vrnil v tovarno. Ko je zjutraj ob 6h zatulila tovarni ka sirena, sva bila oba z Mileno na delovnih mestih. Epilog Janezova skupina se je s ârnelske pice vrnila v MoÏnico in od tam naprej do ceste, kjer nas je prej nji dan odloïil avtobus. Tam so poãakali skupino planincev, ki se je vrnila z Mangarta. Poãakal jih je tudi Janez, ki je tam vso skrb prepustil staremu planincu Jaku in mu naroãil, naj gre po na o skupino v Bovec, sam pa se je z motorjem odpeljal domov. 18

22 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO Jaka se je z avtobusom odpeljal v Bovec in tam ãakal pred hotelom»kanin«, kot smo bili dogovorjeni, toãno ob treh. Ker nas takrat e ni bilo, je, ne da bi pomislil, kaj nas je lahko zadrïalo, odpeljal in mi smo zaradi ãetrturne zamude ostali v Bovcu. Avtobus je odpeljal na Vr iã, kjer so napravili kratek postanek. Tam se je eden od planincev, ki se mu je zdelo, da ni vse v redu, obrnil na Jaka:»Kako si mogel storiti kaj takega. Pustil si jih v Bovcu, od koder nimajo nobene moïnosti vrnitve.«jaka pa je odvrnil:»âakali smo jih do treh, kot je bilo dogovorjeno. âe niso pri li, so si sami krivi.morda so zamudili samo nekaj minut - in kaj ãe se jim je pripetila v steni nesreãa«? Pa se Jaka ni dal:»kakor koli Ïe je - nazaj se ne bomo vraãali,«in avtobus je odpeljal naprej na Jesenice. Kmalu po opisanih dogodkih so priãeli pripravljati izdajo novega vodnika po plezalnih smereh v na ih stenah. Med drugim je podatke o novih smereh zbiral tudi Janez. Obrnil se je name, naj mu po ljem opis prvenstvenega vzpona v Rombonu. Opis sem odklonil. To je bila najgr a stena, kar sem jih do takrat in pozneje v Ïivljenju preplezal. Nisem hotel, da bi moj opis e koga zvabil v tako grdo steno. Sam pa sem se zaklel, da me Rombon nikoli veã ne bo videl. Res me ni. Pa saj Rombon ni niã kriv. Je, kakr en paã je. Od tirih udeleïencev te odiseje smo trije e Ïivi. Pa sem prepriãan, da nobeden od nas nikoli ne bo pozabil, kako smo hodili»iz MoÏnice ãez Rombon na Jesenice«. Zakaj ãlanstvo v PZS? (Nadaljevanje uvodnika) Danes se zdi ta ãas neskonãno daleã, neskonãno tuj. Delo brez plaãila? Ne, tega pa ne! Tako razmi ljanje vodi v samozadostnost. Kdo pa e potrebuje Planinsko zvezo? Le zakaj bi plaãevali ãlanarino, ãe pa lahko planinsko infrastrukturo uporabljamo brezplaãno? Kje so meje? Ali bomo tako samozadostni tudi takrat, ko bomo po kodovani mi ali pa na i najdraïji? Bomo priãakovali pomoã od GRS ali pa se vdali v usodo in umrli? Prvo se nam zdi logiãno, drugo nesprejemljivo. Kdo pa plaãa delo GRS? Kdo plaãa delo markacistov, kdo skrbi za planinske domove, ki nam dajejo zavetje in s tem tudi preïivetje? Tukaj je potrebno veliko denarja, ki na im srãnim moïem povrne le stro ke, ne pa dohodka in konãno Ïivljenja. Pomislimo na to takrat, ko plaãamo ãlanarino in smo s tem tudi ãlani planinskih dru tev in zveze, z vsemi pravicami ter ãastnimi obvezami. Bodimo ponosni na to. Povabimo v svoje vrste tudi prijatelje, da bomo skupaj gradili na temeljih zgodovine planinstva in uïivali v sadovih skupnega dela. Le dobro sodelovanje nas vseh vodi k temu, kar si vsi Ïelimo - sodobno organizirani PZS, ki bo tu zaradi nas in mi zaradi nje. 19

23 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Nikoli ni pozabil na planine 1 Profesor Tine Orel bi bil letos star 90 let Besedilo: JoÏe etina Med svojim delovanjem v Celju ni bil le priljubljen in uspe en ravnatelj gimnazije, temveã druïbeni delavec v naj ir em in najplodnej em pomenu besede. Profesor Tine Orel je bil v na em prostoru in ãasu nadvse opazna osebnost, zato je na a dolïnost, da se z nekaj besedami spomnimo, da je 9. februarja letos minilo 90 let od njegovega rojstva. Na svet je pri el v Trzinu, v skromni podeïelski druïini. Oãe Janez je bil mizar, vendar je delal na Ïeleznici, mati Rozalija pa je bila dninarica. Bistri»deãko«, kot ga je najveãkrat imenoval njegov ded, je Ïe s petimi leti zaãel obiskovati dveletno olo v Trzinu. olanje je nadaljeval v me ãanski oli v Ljubljani. Leta 1923 se je vpisal na klasiãno gimnazijo v entvidu. Vseskozi je bil odliãen dijak s posebnim veseljem za klasiãne in sodobne jezike. Maturiral je leta 1931 in se vpisal na oddelek za slovanske jezike in primerjalno knjiïevnost Filozofske fakultete. Pet let pozneje je z odliko diplomiral. Ker je lahko bila pomoã z doma le skromna, si je med tudijem izdatno pomagal z in trukcijami. Njegova dija ka in tudentska leta so zato najbolj i dokaz, da mnenje, da je pot do izobrazbe predvsem privilegij malãkov petiãnih star ev, pogosto ne drïi; ta pot je odprta vsakomur, le da ima za to sposobnost in voljo. Pogled, ki se mu je ponujal, kadar se je ob lepem vremenu od domaãe hi e ozrl proti severu, ga je tako prevzel, da je Ïe dvanajstleten zaãel zahajati v Grintovce. Takrat je bila Ïe sama pot do vznoïja prava pustolov ãina. Po veãini je el kar pe, vãasih pa tudi s kolesom, ki si ga je pozneje kupil oãe in mu ga kdaj pa kdaj posodil. Tako je spoznal in vzljubil gore od Ojstrice do Koãne, pa tudi druge vrhove. Leta 1932 je postal ãlan SPD. Po voja ãini je bil nekaj ãasa brez dela, leta 1938 pa je dobil zaposlitev na gimnaziji v Celju. Pred 1 Objavljeno v Veãeru,

24 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO okupatorjem je moral pobegniti v Ljubljano, vendar so ga tudi tam preganjali in nekaj ãasa je bil celo zaprt. Po osvoboditvi ga je ministrstvo kot delegata poslalo na celjsko gimnazijo. Leta 1946 je moral za est mesecev na koãevsko gimnazijo, a se je e istega leta vrnil v Celje in prevzel ravnateljstvo gimnazije. Pri vsej svoji obremenjenosti pa nikoli ni pozabil na planine. V Celju se je takoj vkljuãil v planinsko dru tvo, postal odbornik in Ïe leta 1946 tudi predsednik. Na tem mestu je ostal vse do svojega odhoda v Ljubljano. Bil je tudi ãlan GRS. V Ïivem spominu sta mi ostali vsaj dve re evalni akciji iz tistega obdobja, v katerih sva oba sodelovala. Februarja 1955, ko je v ÎviÏgovcu nad Robanovim kotom zdrsnil in se smrtno ponesreãil Stane Koko inek, in poznega novembra 1958, ko smo na obmoãju globoko zasneïene Koro ice iskali in na li tri nadobudne mladeniãe, ki so z Moliãke planine po Kocbekovi grapi sku ali pobegniti v Avstrijo. Veãina udeleïencev obeh akcij nas je bila takrat e pravih mladeniãev. Tine je bil za nas Ïe kar starej i gospod, a se je med nami v vsem izkazal kot enak med enakimi: v garanju o helikopterju takrat e sanjali nismo, v tehniãnem znanju, vzdrïljivosti, tovari tvu, po uspe no konãani akciji na Moliãki planini pa v koãi na Koro ici celo kot izvrsten kuhar. Njegovo delo predsednika dru tva je bilo izjemno vsestransko in plodno. Ni bil le odliãen organizator, temveã je pri obnovitvenih delovnih akcijah v planinskih postojankah znal tudi sam izdatno prijeti za kramp in lopato. Med svojim delovanjem v Celju ni bil le priljubljen in uspe en ravnatelj gimnazije, temveã druïbeni delavec v naj ir em in najplodnej em pomenu besede. Pisal je kritike za celjsko gledali ãe, zunanjepolitiãne komentarje v lokalnem tedniku, bil je soustanovitelj in predsednik Celjske turistiãne zveze, urejal je Turistiãni vestnik, skrbel za obnovo in graditve v Gornji Savinjski dolini in e bi lahko na tevali. Leta 1963 se je poslovil od Celja in nadaljeval svoje zavzeto kulturno prosvetno delo v Ljubljani. Postal je poklicni urednik Turistiãnega vestnika, pedago ki svetovalec za slovenski jezik na Zavodu za prosvetno pedago ko sluïbo, kmalu pa tudi direktor tega zavoda, samostojni Karikatura in ilustraciji iz Orlovega planinskega dnevnika ( ) sta last PD Onger Trzin (spominska soba prof. Tineta Orla v Trzinu) svetovalec na Republi kem sekretariatu za prosveto in kulturo, strokovni svetovalec na Visoki oli za telesno kulturo za predmet planinstvo, in pektor na Zavodu za olstvo SRS, predavatelj na pedago ki akademiji, urednik Celjskega zbornika, ãlan zaloïni kega sveta Mohorjeve druïbe skratka, opravljal je e vrsto nepoklicnih dejavnosti. Po dolgoletnem napornem in poïrtvovalnem delu se je leta 1977 s prezgodaj naãetim zdravjem upokojil. e do leta 1979, torej trideset let, pa je ostal urednik Planinskega vestnika. Pet let po upokojitvi se je zadnjiã vrnil v Celje, se v drugo poroãil ter v krogu soproge Mile in prijateljev iz prej njih let preïivljal jesen svojega ustvarjalnega Ïivljenja. 21

25 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Pri li so topli dnevi pozne pomladi leta 1985, ko se je s soprogo podal letovat na otok Lo inj. Utrujen je uïival popoldanski poãitek in morda ga je zamikal kraj i sprehod ob obali. Napotil se je po stezi, ki je vodila ob morju. Vedno bolj se je oddaljeval. Morda ni veã mogel prav oceniti smeri, oddaljenosti, ãasa; taval je, zataval, morda utrujen legel v travo, da bi si nekoliko odpoãil, ali pa je kdo ve le Ïelel zleknjen v travi uïivati na toplem pomladanskem soncu. Zaspal je za vedno. Od el je 3. junija, ele 15 dni pozneje pa so ga po dolgotrajnem neuspe nem organiziranem iskanju sluãajno na li. Minilo je 90 let od njegovega rojstva. Stoletnica bi bila za take spomine morda primernej a. Vendar Ïivimo v dobi, ko dogodki z vedno bolj vratolomno hitrostjo beïijo mimo nas, pa tudi zgodovinski spomin vedno hitreje bledi. Obrazi Himalaje V torek, 4. marca 2003, je predsednik Planinske zveze Slovenije Franci Ekar v Galeriji TR/3 na Trgu republike 3 v Ljubljani odprl razstavo fotografij z naslovom Obrazi Himalaje avtorja Toneta karje. Pozdravni govor je imel tudi ãastni konzul Kraljevine Nepal Asswin Shrest. Razstava prikazuje ljudi, pokrajine in Ïivljenje v Nepalu, Sikimu, Tibetu in Indiji, dotakne se alpinistiãnih odprav od leta 1965 do leta 2002, pomeni pa tudi spomin na na alpinizem v najvi jem gorstvu sveta. Razstava je najmanj toliko posveãena vsebini kot dobri fotografiji. Velika skrb je namenjena lepoti, lep del pa tudi zgodovini, saj se tudi v Himalaji le gore same ne spreminjajo, vse drugo pa kolo ãasa z vedno novim prav tako potiska v preteklost kot drugod in le posnetki ohranjajo del nevsakdanjosti, ãe Ïe ne njenega duha, pa vsaj kanãek podobe. Razstava je posveãena 110-letnici organiziranega planinstva na Slovenskem, 40-letnici Komisije za alpinizem in 50-letnici prvega pristopa na najvi jo goro sveta Everest. Ogled razstave do 24. marca V.H. 22

26 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO Oprema za turno smuko 1 Vezi, psi, ãevlji in smuãi Besedilo: Tone Golnar Opisati turnosmuãarsko opremo je zahtevna naloga, ki terja veliko izku enj, trditve pa je treba jemati z rezervo. Kak kos opreme, ki ga zelo hvalijo in propagirajo, bo pri enem uporabniku vzbujal zadovoljstvo, drugemu pa bo zagrenil Ïivljenje. Najbolj e lastnosti opreme za turno smuãanje bi lahko strnili takole: majhna teïa, ãim manj a prostornina (za prena anje), ãim veãja udobnost, neobãutljivost in neuniãljivost materiala, veãstranska uporabnost, nizka cena. Îal izdelkov z vsemi na tetimi znaãilnostmi ni mogoãe dobiti, jih je pa Ïe nekaj, ki se temu zelo pribliïujejo. V tem ãlanku so navedeni le osnovni podatki o opremi in uporabi. Kako se bo oprema obnesla na terenu, pa je odvisno od mnoïice dejavnikov. Med najpomembnej imi so prav gotovo pravilna montaïa, ustrezna priprava, redno vzdrïevanje in pravilen naãin uporabe. Pred nakupom sku ajmo dobiti ãim veã podatkov o opremi od znancev in prijateljev, pa tudi od trgovca, ki opremo prodaja. Pomembni podatki o opremi se dajo najti tudi v prospektih, Ïal pa ti nikoli ne opozarjajo na pomanjkljivosti, temveã le na prednosti in dobre lastnosti. Turnosmuãarske vezi So eden najpomembnej ih delov opreme, saj nam omogoãajo hojo s smuãmi. Dobre vezi morajo omogoãati udobno in naravno hojo, varno smuãanje in zanesljivo sprostitev ãevlja pri padcu. Sprednji ali zadnji del varnostne vezi se mora odpirati v dve smeri, navpiãno in na stran. Vez je sestavljena iz glave in petnega dela, ki sta pri veãini modelov povezana med seboj. Prire- jene so tako, da omogoãajo dviganje pete, ko pa se Ïelimo spustiti, jih lahko s posebnim sistemom pritrdimo. Pomembni sta nastavitev trdnosti vezi glede na silo ob padcu oziroma maso uporabnika in nastavitev vzmeti za dviganje ali spu ãanje repov smuãi. Pri veãini modelov sodi k osnovni opremi tudi petni nastavek opetnik, ki nam zmanj a kot v skoãnem sklepu, pri tem pa zagotovi udobnej o hojo v veãjo strmino. âe je izbrani model vezi izdelan v razliãnih velikostih, izberemo ustreznega glede na velikost ãevlja. Vezi naj montira strokovnjak. Navadno so navodilom za uporabo priloïena tudi navodila za montaïo. Pred uporabo vedno skrbno preberimo navodila. Preden gremo prviã smuãat, nastavimo trdnost oziroma silo, pri kateri se bodo vezi odprle. Ta je odvisna od teïe, starosti, smuãarskega znanja in spola smuãarja. Prav tako nastavimo vzmeti za dviganje ali spu ãanje repov smuãi. Ta nastavitev je odvisna od tega, po kak nem terenu (strmem ali poloïnem) bomo hodili in kako se bomo na poboãjih obraãali. Vse turne vezi imajo dve moïnosti uporabe, eno za hojo in drugo za smuãanje. Kadar se spu ãamo po poboãju, imamo vezi pritrjene oziroma v poloïaju za smuãanje. S tem prepreãimo pretirano obremenjevanje sprednje osi in tako podalj ujemo Ïivljenjsko dobo vezi. Izjema so le kratki spusti med vzponom po ne prestrmem terenu. VzdrÏevanje vezi zajema su enje in obãasno mazanje pregibnih delov. 1 Dopolnjeni izvleãek poglavja o opremi iz nove knjige Turno smuãanje avtorja T. Golnarja 23

27 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Dodatna oprema vezi so varnostni jermenãki in srenaãi. Varnostni jermenãki sodijo med osnovno opremo in ne bi smeli manjkati. Uporabljamo jih povsod, razen v plazovitem svetu. Lovilni jermenãki onemogoãajo, da bi odpeta smuãka zdrsnila v dolino. e pomembneje je, da v pr iãu onemogoãajo, da bi smuãi izginile v snegu, v katerem bi jih zelo teïko na li. Varnostni jermenãki se morajo tesno prilegati nogi in ãevlju, sicer se lahko z njimi zataknemo za kako vejo ali korenino. Ko smuãamo po plazovitem terenu, jermenãke vedno odpnemo (ali snamemo), saj bi nas, ãe bi nas zajel plaz, smuãi vlekle navzdol, lahko pa bi se tudi po kodovali, ãe bi nas zadele. Srenaãi so nekak ne dereze, ki jih nataknemo na vez. Izdelani so iz aluminijeve zlitine, iz jekla ali iz titana. Omogoãajo hojo po zelo trdem snegu (srenu), ki se ne predira. Srenaãi niso uporabni za led. Na poseben naãin jih nataknemo na vez, navadno med ãevelj in vez. V poloïaju za hojo se pri dvigovanju vezi dvigne tudi srenaã in to omogoãa drsenje smuãi naprej. âe sta izpostavljenost in strmina poboãja preveliki in ãe bi bil morebitni zdrs nevaren, jih ni priporoãljivo uporabljati. Tisti, ki iz tak nega ali drugaãnega razloga nimajo turnih vezi (imajo le alpske), si lahko pomagajo s posebnim vloïkom oziroma nastavkom (Securafix ali Alpine treker), ki omogoãa dvigovanje stopala pri hoji s smuãmi navkreber. Pred spustom vloïka preprosto snamemo in shranimo v nahrbtnik. Na trïi ãu je nekaj modelov vezi, med katerimi sta glavni znamki Fritschi in Silvreta. Prva ponuja modele Diamir titanal II in Diamir freeride, druga pa Silvretta easy go (modela 505 in 555). Psi Poleg turnih vezi so psi najpomembnej i del opreme za turno smuãanje. Psi so pripomoãek, ki pri hoji navkreber prepreãuje zdrs smuãi nazaj, hkrati pa omogoãa drsenje naprej. Omogoãajo nam torej hojo s smuãmi navkreber. Psi iz posebnega moherja imajo kratko dlako, ki ima lastnost, da v eno smer drsi, v drugo pa ne. Narejeni so iz umetnih vlaken, zato so ãvrstej i in obstojnej i kot koïe tjulenjev, ki so jih nekoã uporabljali v enake namene. Ugotovili so, da imajo bolj o drsnost psi temnej ih barv. Biti morajo malo oïji od najoïjega dela smuãi, tako da ne prekrivajo robnikov. âe uporabljamo smuãi karving, moramo imeti posebne pse, ki so zakrivljeno obrezani in se prilegajo smuãem. Danes izdelujejo le pse, ki se nalepijo na drsno povr ino smuãi, nekateri starej i modeli pa so se pritrjevali s trakci. Psi imajo na nekosmati strani naneseno posebno lepilo, ki ne odstopa z njih, s smuãi pa ga brez teïav odstranimo. Loãimo kombinirane pse s kaveljci na repih in napenjalno gumico ali napenjalnim trakcem na vrhu in pse brez kaveljcev z zanko na vrhu, ki je lahko kovinska ali iz traku. Bolj i so kombinirani psi, ker jih, tudi ãe se odlepijo, na smuãeh obdrïi kaveljc. Kombinirani psi morajo biti dalj i kot smuãi. Nad dolino Krme (foto: Tone Golnar) 24

28 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO DolÏino psov moramo pred prvo uporabo prirediti dolïini smuãi. âe imamo pse brez kaveljcev, naj bodo nekaj centimetrov kraj i od dolïine smuãi. âe so dalj i, jih odreïemo in zatalimo odrezani rob. âe imamo kombinirane, moramo najprej zatakniti kaveljc za rep smuãi in nalepiti pse. Nato pritrdimo zaponko z gumico tako, da jo bomo lahko le z moãnim napenjanjem zataknili za krivino smuãi. Gumico pritrdimo na pse tako, da zapognemo pribliïno 10 centimetrov traku (psov) in lepljivi povr ini zlepimo skupaj. Na koncu preostanek psov odreïemo. Pse je najbolje lepiti na toplem, doma ali v planinski koãi. Lepimo jih na suho drsno povr ino smuãi. âe jih lepimo med turo, moramo drsni povr ini najprej obrisati in posu iti. To storimo s krpico, robcem, lahko pa jih obri emo tudi z rokavom. Pazimo, da se ne zbodemo na robnikih. Pse lepimo na smuãi na dva naãina, odvisno od tega, ali so kombinirani ali ne. Kombinirane pse zaãnemo lepiti na repih smuãi. Smuãi obrnemo in jih postavimo na krivine. Najprej zataknemo kaveljãek na sredino repa na smuãki, kjer je pri nekaterih modelih Ïe izdelan utor. Nato lepimo pse navzdol proti krivini. Proti koncu smuãi obrnemo in postavimo na repe. Napnemo in zataknemo e gumo s sponko, pri nekaterih modelih pa nataknemo le elastiãni trakec. Pse brez kaveljcev zaãnemo lepiti od krivin navzdol. Najprej zataknemo za krivino zanko ali kovinsko sponko, nato pa jih poãasi lepimo in gladimo navzdol proti repom. Pse lepimo na drsno povr ino tako, da ne prekrivajo robnikov. Ker so psi malo kraj i od smuãi, se njihovi konci konãajo e pred koncem smuãi. Na koncu jih pogladimo od krivin navzdol proti repom, da lepilo bolje prime. Pse po uporabi odlepimo s smuãi in jih zlepimo skupaj. Ko jih lepimo, jih damo na pol in previdno zdruïujemo povr ini z lepilom. Pri tem pazimo, da se polovici ãim bolj pokrivata, da se lepilo ne bi izsu ilo. e bolje je, ãe najprej odlepimo pse do polovice smuãke, to polovico prepognemo na pol in lepljivi povr ini zlepimo. Nato odlepimo e spodnjo polovico psov s smuãi in jih prav tako prepognemo in zlepimo. V hudem mrazu lepilo slabo prijema, zato lahko tudi odstopi od smuãi. Sãasoma se lepilo tudi obrabi in ga je treba delno ali v celoti obnoviti. Mokre pse su imo v toplem, suhem prostoru, vendar ne pri peãi. Prav tako ne smejo biti dalj ãasa na soncu. Drsne povr ine starej ih psov za ãitimo in obenem naredimo glaj e z obãasno impregnacijo. To storimo pred turo (doma) s posebnim pr ilom za moher. Pomembno je, da s psi ne stopamo v luïe in potoke, saj bo na njih nastal led ali pa se bodo zaãele nabirati kepe. Tudi v juïnem snegu se na pse rad prijema sneg, ki onemogoãa drsenje smuãi in oteïuje hojo. Tak ne sneïne obloge (cokle) lahko oãistimo na veã naãinov: s stresanjem smuãi, z udarjanjem po trdih predmetih, z moãnej im podrsavanjem po tr em snegu, e bolje pa z drsenjem prek tr ih predmetov, na primer veje ali druge smuãke. âe se nam sneg preveã nabira na smuãeh, jih moramo sneti in impregnirati. Med turo jih navadno impregniramo s smuãarskim voskom, v sili pa lahko uporabimo tudi sveão. Najbolj raz irjena je znamka Colltex, poleg te pa jih je e nekaj. V zadnjem ãasu izdelujejo tudi pse za smuãi karving. Turnosmuãarski ãevlji Turnosmuãarski ãevlji so univerzalni gorni ki ãevlji, ki morajo zadostiti dvema zahtevama: prva je, da so primerni za dolgotrajno hojo s smuãmi in brez njih, druga pa, da jih lahko uporabljamo za smuãanje. Ker na turni smuki navadno veã hodimo kot smuãamo, je prva lastnost prav gotovo pomembnej a kot druga. Glede na to se ravnamo tudi pri izbiri in nakupu. âevlji za turno smuãanje so na videz podobni smuãarskim, vendar se razlikujejo od njih po nekaterih pomembnih podrobnostih. Ena od teh je podplat z gumijastim profilom (pogosto Vibram), ki omogoãa varnej o in udobnej o hojo po snegu in skalnem terenu tudi brez smuãi. Druga pomembna razlika je pregibnost ãevlja, ki jo omogoãa poseben vrtljivi sklep na ãevlju v vi ini gleïnja. Veãjo gibljivost doseïemo tudi z odpiranjem pritrjenih sponk in zagozd. Tretja pomembna lastnost je udobnost notranjega ãevlja. Ta je narejen iz toplega, mehkega in 25

29 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 trpeïnega materiala, ãe je le mogoãe, iz tak nega, ki diha. âevlji morajo biti ãim laïji. Ko jih kupujemo, jih pomerjamo z debelej imi nogavicami. âevlji se morajo tesno prilegati nogi. âe so preveliki, nas lahko odrgnejo in oïulijo, ãe pa so premajhni, nas prav tako oïulijo, poveãa pa se tudi nevarnost zmrzlin. Pri prevelikih ãevljih obujemo dva ali veã parov nogavic, dokler se nogi ne prilegajo dovolj tesno. To je slaba re itev, vendar e vedno bolj a, kot da bi nam noga»plesala«po ãevlju. Pred uporabo na terenu preskusimo tudi vse sponke in druge gibljive elemente. Nekatere sponke je treba nastaviti glede na velikost noge. âe je le mogoãe, obuvamo ãevlje, ogrete na sobno temperaturo. Po uporabi premoãene notranje ãevlje osu imo na suhem in toplem prostoru z vstavljanjem in menjavanjem ãasopisnega papirja ali z elektriãnimi grelnimi vloïki. Nekatere najbolj e znamke in modeli: Löwa (model Struktura), Garmont (model GSM), Scarpa (model Denali XT in Titan ). Dobra znamka je tudi Dynafit (model Tourlite II), ki je nekdaj slovela po najlaïjih ãevljih. SneÏinka Tina Rot Prva sneïinka je v svoji kristalni lepoti v besnem vetru med vrhovi priplula na jadrih mraza in s svojim hladom poljubila skalo. Smuãi za turno smuãanje âeprav lahko na turni smuki uporabljamo alpske smuãi, imajo turne nekaj lastnosti, po katerih se razlikujejo od prvih. Te lastnosti so predvsem trdnost, dolïina, irina in teïa smuãi, stranski lok, irina smuãi pod ãevljem, vzdolïni lok in nekateri dodatki. Turne smuãi morajo biti primerno trdne, da nam na pomrznjenih poboãjih ne zaãnejo vibrirati. So za pribliïno 10 centimetrov kraj e od klasiãnih alpskih (najbolje, da so enake telesni vi ini) ali malenkost dalj e. Kraj e smuãi so laïje in bolj gibljive v ozkih Ïlebovih. Po drugi strani pa je na kraj ih smuãeh teïe obdrïati ravnoteïje, zato niso najprimernej e za zaãetnike. Smuãka mora imeti primerno napet vzdolïni lok, ki pomeni odmik drsne ploskve od ravne podlage. âe je lok prevelik, ne bomo imeli dobrega stika s podlago. Tako nam pri vzponu psi ne bodo dobro prijemali. Izbiro vzdolïnega loka doloãa tudi smuãarjeva teïa. Robniki smuãi morajo biti vedno dobro nabru eni. Na krivinah sta luknjici, ki ju lahko uporabimo za navezavo smuãi, kadar jih vleãemo. Na repih imajo smuãi tudi manj i utor, za katerega lahko s posebnim kaveljãkom zataknemo pse. âe utora ni, ga lahko zbrusimo s pilo. Danes se tudi med turnimi smuãarji vedno bolj uveljavljajo smuãi polkarving in karving (polloãne in loãne). Te imajo bolj poudarjen stranski lok, ki olaj a izvajanje zavojev. Tako imajo modeli karving radij manj i od 20 m, nekateri modeli pa celo manj i od 15 m. Smuãi karving zahtevajo obvladanje posebne tehnike, ki pa jo lahko zelo hitro osvojimo. Na splo no je na urejenih smuãi ãih smuãanje z njimi laïje, saj jih veliko laïe upravljamo. Te smuãi dopu ãajo tudi»napake«v tehniki, ki jih alpske smuãi ne. Na turnem smuãanju so primerne za spuste po prostranih poboãjih, na katerih lahko delamo dalj e zavoje, niso pa primerne za smuãanje po ozkih in strmih Ïlebovih. Z njimi se teïko spu ãamo v po evnem smuku. Tudi preãenje po pomrznjenih poboãjih, v katera moramo smuãino vrezati, nam lahko povzroãa preglavice, ker je smuãka pri ãevlju najoïja, tako da se lahko opiramo le na sprednji in zadnji del robnikov. Smuãi karving (ali polkarving) naj bodo nekoliko kraj e kot alpske ali klasiãne turne. Najprimernej e so 10 cm kraj e od vi ine telesa. MontaÏo vezi na smuãi raje prepustimo strokovnjakom. Sami lahko poskrbimo le za bru enje robnikov, zalivanje lukenj in impregniranje drsnih ploskev. Na gorskih ãevljih vam bomo ugodno naredili nov gumijast (vibram) podplat. âevljarstvo, Slovenska 30, Ljubljana. Telefon:

30 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO Turnosmuãarski slovarãek Bolj aljivo razumevanje turnosmuãarske terminologije Besedilo: Jure Markiã Ker se bo turnosmuãarska sezona v kratkem spet zaãela, je zadnji ãas, da svoj lonãek pristavimo tudi tisti, ki se s turnim smuãanjem ukvarjamo bolj teoretiãno. Svoj prispevek k razvoju turnosmuãarske znanosti zaãenjam s hipotezo, da se je z mnoïiãnim navalom zelencev na bele strmine zaãel vdor vrste nestrokovnih izrazov v turnosmuãarsko terminologijo. Nekateri od teh izrazov so se celo»prijeli«in se zaãeli nekritiãno uporabljati, spet drugi so s prvimi zvonãki od li v veãno pomlad. Ker menim, da je treba reãi bobu bob ali, kot pravimo v planinstvu, klinu klin, sem se odloãil za znanstveno analizo uporabljanih izrazov, ki bodo verjetno blagohotno rabili tudi mlaj im rodovom. Slovar seveda ni zaokroïena celota in verjamem, da bo kdo z veseljem e kaj dodal; poleg tega tokrat zaradi omejenega prostora obravnavamo le troje zanimivih podroãij opremo, smuãarske sloge ter vrste snega. Morebiti se bo kdo kdaj na podoben naãin lotil tudi drugih podroãij planinske (in gorni ke, da ne bo zamere) znanosti. Slovar je razdeljen tako, da je razumljiv vsakemu laiku in ne potrebuje dodatnih pojasnil. Vsebuje le izraze, katerih pomen se je izkristaliziral v dolgih letih uporabe. Oprema Smuãi: Po mnenju nekaterih celo najpomembnej i del opreme turnega smuãarja. Dvoje lesenih de ãic, za laïje premagovanje skal na poti spredaj zakrivljenih navzgor. Na zgornjem delu se jih bolj ali manj uspe no drïi okovje. Spodaj ima- jo raznobarvno maso, katere namen ni povsem jasen. Najverjetneje je za za ãito smuãi pri transportu od tovarne do prodajalne. Vsekakor si vsak pravi turni smuãar dokaj uspe no prizadeva, da bi se nadleïnosti na spodnji strani ãim prej znebil. Podobno je tudi z robniki smuãi, ki so hudo nevarni za floro in favno na poti turnega smuãarja. Zato jih je treba ãim prej otopiti ali po moïnosti celo odtrgati. Nekateri se po strmini spu ãajo tudi z doma malce obdelanim»plohom«, ki ga slovesno imenujejo bord, ali e ne povsem odraslimi smuãmi bigfutkami. Turno okovje: Zanimive naprave na smuãeh, ki smuãarju ponavadi ob najmanj primernih trenutkih demonstrirajo svojo samoza ãitno naravo: izmet navzgor, levo ali desno, ob slabi pritrditvi pa so moïne tudi druge kombinacije. Okovje je kompaktno, a vseeno polno drobnih detajlov, ki po vratolomnih prekopicevanjih dajejo poseben uïitek (imenovan tudi efekt puzzle) ob iskanju daleã naokoli in vnoviãnem ponavadi neuspe nem sestavljanju. Turni ãevlji (da malce jezimo lektorje pancerji!) so dvoïivke, od katerih se priãakuje, da bodo povsod uïivale. Na spodnji strani se jih ponavadi drïi bolj ali manj obrabljen podplat, ki naj bi omogoãal (ne)varno hojo. Treba je poudariti, da iz doslej e ne povsem raziskanega vzroka notranja stran pu ãa na koïi smuãarja posledice, ki jim pravimo tudi Ïulji. Palice: Potrebna opora ob smuãanju. Izvedbe so razliãne. Izredno primerne in tudi cenovno ugodne so leskove veje, vãasih si lahko pomagamo tudi z razliãnimi krepelci, ki jih najdemo ob poti. 27

31 PLANINSTVO PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Opozorimo pa naj, da njihova trdnost ni vedno v skladu z vsemi narodnimi in mednarodnimi standardi. Poleg omenjenega lahko sem in tja najdemo tudi razne kovinske izvedbe. Te so zelo primerne, ãe nas ujame nevihta, saj moãno privlaãijo strelo in jih lahko uporabimo za strelovod. Vedno pogostej e so tudi raztegljive palice. So zelo praktiãne. âe izgubimo en del, lahko preostala dva e vedno raztegnemo na primerno dolïino. Iz bogatih izku enj uporabnikov naj povzamemo, da je k tem palicam nujna tudi dodatna oprema lepilni trak in veã vrvi. Tako nam vãasih uspe palico zvezati in zlepiti skupaj, da omogoãa dejansko uporabo. Proti Veliki Babi, zadaj Bogatin in Mahav ãek (foto: Peter Pehani) Psi: Dvoje podivjanih Ïivali, ki se medsebojno spoprimeta in ju v mrzlih jutrih lahko loãimo brez veãjih po kodb le ob pomoãi krpanovsko moãnega znanca. Ko ju pravilno namestimo na smuãi, postaneta praviloma izjemno krotka in se ne zagrizeta v niã veã. Vãasih pobegneta in se moramo vraãati ponju. Îolna ali pips: Zelo pomembna turnosmuãarska priprava, namenjena uniãevanju mrãesa. Omenimo naj, da je Ïolna seveda ekolo ko neoporeãnej a, pips pa brez dvoma uãinkovitej i za lokalno uporabo (npr. pod pazduho). Nekateri navajajo tudi njun pomen pri re evanju izpod plazov, vendar ta funkcija e ni zadosti raziskana. Nahrbtnik: Samomuãilna naprava, ki jo posameznik, odvisno od svojih sado mazohistiãnih teïenj, bolj ali manj napolni z vrsto ponavadi povsem nepotrebnih zadev ãin. Se pa vãasih med vso aro najde tudi kak na koristna stvar npr. hrana (ne smejo manjkati ribice v konzervi in domaãa klobasa) ter pijaãa (tu je stvar Ïe bolj prepu ãena domi ljiji, kak no primerno grelno sredstvo pa je paã obvezno). Ob tem naj le opozorimo, da nekateri Ïe omenjene grelne pripomoãke rahlo napaãno oznaãujejo tudi kot prvo pomoã. Ta sicer res lahko vsebuje tudi alkohol, vendar v malce ãistej i in tako Ïal ne preveã pitni obliki. Cepin in dereze: Dvoje zelo nevarnih pripomoãkov z vrsto ostrih izrastkov. âakamo e na navodilo ministrstva za notranje zadeve glede uvrstitve med hladno oroïje po Zakonu o oroïju. Razmi lja se celo, da bi moral vsak imetnik opraviti izpit iz poznavanja oroïja, zdravni ki pregled s posebnim potrdilom psihiatra itn. Pripomoãka sta e posebno nevarna za samopo kodbe ali vsaj razparanje (po moïnosti tujih) kakovostnih hlaã. Zadnje se glede na znane primere ob udeleïbi nasprotnih spolov utegne konãati zelo neprimerno ne v bolni nici ali pred sodnikom, temveã kar pred matiãarjem. To e dodatno kaïe na izjemno nevarnost priprav in nujnost, da se uporaba strogo omeji in spravi pod ustrezen nadzor. Modni dodatki: Naj mi bo opro ãeno, toda zaradi popolnosti podane informacije naj navedemo natolcevanja, da so za mnoïiãni razmah le teh krivi nesreãniki, ki se na izhodi ãih ponosno postavijo poleg zle ãenega lepotca z oznako LJ na registrski tablici. Mi tem zlohotnim obtoïevanjem (javno seveda) ne moremo slediti. Modni dodatki so predvsem oprema, ki je tako nova, da niti v tovarnah e ne vedo, da jo delajo. Mednje pa uvr ãamo tudi predmete, katerih uporabnost e ni povsem raziskana, nas pa odloãni nastop njihovih lastnikov prepriãuje, da so nujno potrebni. 28

32 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PLANINSTVO Fotoaparat: Nujni del opreme. Z njim beleïimo bolj ali manj uspe ne smuãarske poskuse sotrpinov. Lahko nam rabi tudi kot sredstvo za zbiranje dokaznega gradiva za uveljavljanje od kodninske odgovornosti pravega povzroãitelja strmih in bolj ali manj zasneïenih poboãij. Vendar naj opozorimo, da uãinkovitega naãina privedbe toïenca na sodi ãe doslej e niso na li. Osebnega odhoda k njemu pa, vsaj predãasno, seveda ne priporoãamo... Smuãarski slogi Smuãarija: Danes Ïe povsem izumrl slog turnega smuãanja. Ker pa naj na slovarãek zajame tudi nekaj zgodovinskih izrazov, ga vseeno omenjamo. Pomenil je smuãanje po snegu, beli snovi, ki je omogoãala idealno drsenje smuãi. Smuka se je zaãela na vrhu hriba in se konãala pri prevoznem sredstvu (ko je bila smuãarija e moïna, so bili to predvsem razliãne Ïivalske vprege, kolesa za premoïnej e in pozneje prvi parni vlaki). Kombinacija: Vãasih predvsem poznopomladanska, dandana nji pa vãasih kar celosezonska panoga. Pri njej navdu enci kombinirajo dva ali celo veã slogov (npr. vijuganje po krpah snega, preskakovanje kamenja in skal, drsanje po ledu, plezanje po borovcih skrotju, hitrostno zaustavljanje na travi). oderacija: Zelo izpiljen in priljubljen slog. V temeljih je pomenil voïnjo prek manj ih ali veãjih kopnih odstavkov. Nekateri pa so slog tako izpilili, da se snegu, ki se bog ne daj pojavi na njihovi poti, bolj ali manj uspe no izogibajo. Akrobatski skoki: Zelo atraktivna dejavnost, e posebno priljubljena pri turnosmuãarskih fotografih. UdeleÏenci izvajajo bolj ali manj zahtevne akrobatske figure, od prevalov in preskokov do t. i. page. Najbolj izku eni izzivajo usodo tudi s skoki prek naravnih ovir ali celo v globino (podvrsta skokov v daljavo). Ker pa je za postavitev rekorda nujno preïivetje tekmovalca (v bolj ali manj celi obliki), je Ïe od povojnega obdobja nedosegljiv doseïek doskok v Slovensko grapo v Steni. Alpinistiãno smuãanje: Kaskadersko spu ãanje po strmih odstavkih sten, grap, prepadov. Posebno izzivalno je hitrostno alpinistiãno smuãanje, pri katerem posamezniki sku ajo ãim hitreje priti v dolino. Posledice so vãasih tudi moãno boleãe. Prosti slog: Poteka po skrotju; smuãar izvaja skoke, prevale, premete in podmete. Gibi so vãasih podobni plezanju v steni, vãasih plezanju po drevju, najveãkrat pa spominjajo na gibe, zamahe in poskoke, kakr ne je izvajal praãlovek, ki se je spu ãal z drevesa na trdno zemljo. Slog je med smuãarji vedno bolj priljubljen, naravovarstveniki pa se s tem (kot ponavadi) ne morejo sprijazniti. Opozarjajo na posledice, ki jih ãlovek kot del narave ob tak ni dejavnosti utrpi. Gre za razne praske, zbode, vbode, zlome in prelome. Vrste snega Pr iã: Lahek sneg, posebno priljubljen za smuãanje. Resnica je vãasih tudi drugaãna. Ponekod namreã s koliãino namestitve na smuãarska poboãja pretiravajo. VoÏnja skozi zamete pr iãa pa je teïavna in vãasih tudi nevarna (lahko se izgubi v njem ali celo sreãa laãnega tirolskega jetija). Nekateri omenjajo tudi moïnost, da se nenadejano znajde v hitrem prevoznem sredstvu v dolino, imenovanem tudi plaz. Led: Trdna snov, zelo obremenjujoãa za robnike smuãi, zato smuãanje po njej odsvetujemo. Tudi padci so ponavadi bobneãi in boleãi. Manj a podroãja se dajo za smuko primerno obdelati z elektriãnim kaloriferjem ali kak no drugo grelno napravo. Voda: Oznaãujemo jo tudi juga, odjuga, packarija, gnilec, d***. Smuãanje po tak nem snegu ima Ïe znaãilnosti smuãanja na vodi in zato zahteva posebno tehniko. Posebno pomembno je, da je smuãar obleãen v neoprensko obleko in opremljen s kakovostnim re ilnim jopiãem. Tudi re evalec iz vode ob progi spusta ni nepotreben varnostni element. Ob tem naj opozorimo, da morajo biti priprave za spuste po poboãjih, opremljenih s tak no podlago, glede na dolïino in moã motorja registrirane pri Upravi Republike Slovenije za pomorstvo. In kaj naj povemo za konec? Turnosmuãarska znanost se mora razvijati in bogatiti. Zatorej so vsakr ni dodatni prispevki velecenjenih moï z akademsko izobrazbo s podroãja turnega smuãanja nadvse dobrodo li. Vsem pa prav lep, Ïe skoraj pozabljen pozdrav: Smuk! 29

33 INTERVJU PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Smuãajte malo drugaãe Pogovor s TomaÏem Vrhovcem Besedilo in fotografije: Peter Pehani Turno smuãanje. âe ti ob tej besedi prijetno zagomazi ob hrbtenici, postane toplo pri srcu in ti pogled odplava v neskonãnost, potem si Ïe»cepljen«. Hrskanje snega pod smuãmi ali gaïenje do kolen po mehkem pr iãu, oslepljujoãe pomladno sonce ali peklenski zgodnjezimski mraz, svoboda izbiranja smuãine na ob irni sneïni planjavi ali zdrsavanje smuãi na neugodni preãki, malicanje v kratkih rokavih nad meglenim morjem ali premrli prsti pri odlepljanju psov pred spustom, uïiva ko drsenje smuãi po firnu ali Ïivalsko garanje po zoprni skorji, goreãa koïa na obrazu v varnem zavetju koãe ali priprava toplega napitka v vlaïnem bivaku... To je le nekaj obrazov turnega smuãanja. Dejavnosti, ki te dobesedno osvoji. Zaãetnik Ïe po nekaj turah spozna, da v slovenskih hribih turno smuãanje in pr iã do kolen nista sinonima, prej nasprotno. Pa vendar to odvrne le malokoga. DoÏivetje gora je le redko tako neposredno kot na turnih smuãeh. Napor, sveï zrak, pridih avanture in romantike. To prepriãa mnoge. Smuãajte malo drugaãe je bil slogan, ki je leta 1989 vabil na prvi Teden turne smuke (TTS). V 15 sezonah je akcija, ki zdaj poteka v okviru Mladinske komisije pri PZS (MK), doïivela neverjetno popularnost. Îe takoj naslednje leto sta bili organizirani dve izmeni, kmalu pa tudi tri niso bile veã dovolj. Zdaj so vsako leto razpisane tiri izmene, ki so vedno prepolne. V 15 sezonah se je TTS udeleïilo okoli tisoã ljudi. Treba pa je povedati, da je zelo veliko ponavljalcev privlaãnost programa je nekatere privabila Ïe po veã kot 5 krat, neredki sploh vodni ki kader pa na tevamo tudi veã kot 10 udeleïb. TTS se tradicionalno dogaja na Planini Na kraju, v koãi Majerca PD Jegliã. TTS se vedno dogajajo med tudentskimi poãitnicami. Takrat se tam zbere kakih 20 udeleïencev ter 7 ãlanov vodstva, z zdravnikom in kuharjem vred. Koãa je na voljo le za skupino TTS, ki sama vodi logistiko, kuhinjo in celotni program. Vsakodnevne ture, popoldanske druïabnosti ter sodelovanje pri upravljanju koãe spremenijo skupinico v veliko druïino. Ob 15. sezoni akcije TTS smo se pogovarjali s pobudnikom akcije, dr. TomaÏem Vrhovcem. Tom, kot ga navadno kliãemo, je bil leta 1989 ãlan MK PZS, zdaj pa predseduje Komisiji za mednarodne stike PZS ter je ãlan sveta UIAA, poleg tega je predsednik PD Jegliã. Kako je sploh bilo z organizacijo prvega TT?»Motiva sta bila dva,«odgovarja Tom.»Prviã, takrat je bilo na MK veliko mladih in truktorjev, ki so imeli veselje hoditi tudi na zimske akcije, teãaj za zimske planinske vodnike pa je bil edina zimska akcija, na kateri so in truktorje rabili. koda je bilo ljudem ne dati dela. Drugi motiv je bil, kako turno smuãanje narediti finanãno dostopno to plat je omogoãila koãa PD Jegliã (takrat PD Instalacija). Poskusimo biti tako podjetni, da bomo dobili dovolj vodenih, da bodo pokrili 30

34 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 INTERVJU stro ke za hi o in hrano. Prvo leto smo se zmenili, da mora vsak in truktor pripeljati 2 do 3 ljudi, da bomo izmeno napolnili. Tisto zimo je bila ta smola, da ni bilo skoraj niã snega. Stvar pa je kljub temu uspela. Vsi smo se uãili.«tu lahko prikimam Tomu: res je bilo enkratno, kljub pomanjkanju snega (smuãi smo zadnje dni pu ãali kar na Planini Govnjaã za ture na Podrto goro in Kuk, okoli Planine Na kraju so Ïe cveteli telohi). TTS ni bil zastavljen kot teãaj, ampak kot nekak ne aktivne poãitnice, oblika kontrolirane avanture.»zimski vodni ki teãaj je bolj nadziran, izobraïevalen. Tukaj pa je bilo treba koncept spremeniti, zastaviti bolj v obliko poãitnic, da je postalo bolj privlaãno. Ob tem naj se ljudje tudi nekaj nauãijo. Vendar osnovni namen TTS ni bil uãenje, paã pa pridobivanje izku enj. Ni bilo pa mi ljeno, da so na tednih turne smuke prava predavanja. Zmeraj smo govorili o plazovih, lavinskih Ïolnah, ustavljanju s cepinom, orientaciji, pokazali smo tudi kak ne diapozitive, vendar pa to ni bila v prvi vrsti ola turnega smuãanja, ampak turnosmuãarske poãitnice.«nesmiselno spravljati na Komno teïko nekaloriãno zelenjavo, ampak sem raje naroãil kaloriãno hrano, klobase in podobno.«klobase so bile res uspe nica prvega TTS, saj:»v ãasih hiperinflacije v ranjki Jugi smo takoj, ko smo dobili vplaãila, kupili hrano, ali pa na verc dinarje menjali v marke, da smo lahko preïiveli od novembra, ko so ljudje vplaãevali, do februarja, ko smo vodnikom izplaãali potne stro ke. Ker smo se prvo leto u teli pri nabavi hrane, so se potni stro ki na koncu izplaãevali tudi v suhih klobasah.«na podlagi pripombe o zelenjavi se je jedilnik Ïe naslednje leto spremenil, tako da sta klobase zamenjala korenje in vsakr na druga zelenjava.»ena od stvari, ki je pripomogla k uspehu, je samooskrbnost koãe. Koãa je namenjena samo udeleïencem TTS. Ni vaïno, kdaj se bo skupina vrnila s ture in kdaj bo obrok, kdaj bo pil ãaj in koliko ga bo to je v planinskih koãah zelo pomembno. Zadnja leta na Komni Pomen akcije TTS je veãplasten. Za udeleïence pomeni predvsem naãin uãenja prek izku enj. Za planinsko organizacijo je valilnica mladih kadrov za zimske vodnike.»koristno je, da gre kandidat za vodnika na TTS. Vãasih je MK delegirala in truktorje pripravnike na TTS, da pridobijo nove izku nje, preden zaãnejo voditi na vodni kih izobraïevanjih.«od akcije pa seveda pridobi tudi PD Jegliã.»PD Jegliã se splaãa imeti tiri tedne hi o odprto. MK PZS damo komercialni popust za to akcijo, pa imamo pokrite stro ke za vzdrïevanje, drva, elektriko ter malo investicij. TTS niso bili nikoli predragi za udeleïence.«vzrok je iskati tudi v tem:»tts je povsem neprofitne narave. Kolikor denarja se vplaãa, toliko se ga lahko porabi. Prostovoljno delo teje. Z veseljem smo kak konec tedna pred zaãetkom TTS v soboto nosili hrano s Komne na Kraj, drugi dan pa li na turo. Nekaj ãasa je bil TTS najcenej a akcija PZS.«Pri logistiki v kuhinji so prvo leto zelo pomagali taborniki rodu Sivega volka z izku njami kuhanja za veliko ljudi taborni ki know how improvizirane kuhinje in dobre hrane je povzelo mnogo vodnikov na TTS.»Ena izmed udeleïenk prve izmene nas je pograjala, da je treba kupovati tudi zelenjavo. Meni se je sprva zdelo Proti sedlu Planja 31

35 INTERVJU PLANINSKIvestnik 03 / 2003 sodelujem pri teãajih Fakultete za port, ki potekajo v sosednji Koãi pod Bogatinom. Saj je vse zelo v redu, le ãasovna prisila polpenziona je vãasih moteãa.«ko se popoldne utrujen in zadovoljen vrne v koão, ni lep ega kot to, da te priãaka poln lonec toplega ãaja, ãez nekaj ãasa pa e kosilo.»prostor v koãi je omejen, skupina je skoraj v popolni izolaciji, ljudje se morajo dobro ujeti, ãe hoãejo, da zadeva funkcionira. V enem tednu se skupina zelo homogenizira. K temu prispeva tudi popularna igrica skriti prijatelj.«tts je kriv tudi za nekaj parãkov in kak zakonski stan. TTS pomeni tudi teden z malo vode. Voda je na voljo, poleg kuhinje, le za umivanje zob in u es.»planinske postojanke kot je koãa Majerca niso narejene za dolinski»komfort«. Kdor to hoãe, naj gre v hotel. Tudi ãe gre taborit, gre na drug komfort. Sprememba je koristna, zakaj bi pa bilo vedno vse enako, komfort imamo Ïe doma.«tisti manj zmrznjeni se umivajo s snegom. Kljub varãnosti se zna zgoditi, da za zadnjo izmeno vode zmanjka in je treba taliti sneg. Na TTS pa se preskusi tudi stopnja e manj ega udobja:»ko sem se e ukvarjal z vodenjem TTS, smo vedno posku ali izvesti dvodnevno turo in smo prenoãevali v zimski sobi, ãeprav je bil mraz. S seboj smo poleg malice vzeli e lonec in hrano, pa plinski gorilnik. Prenoãevanje v zimski sobi je bilo s stali ãa logistike TTS zahtevnej e.«udeleïenci TTS so obeh spolov, pa tudi velikega starostnega razpona, ãeprav je bil TTS vsaj na zaãetku zastavljen kot oblika tudentskih poãitnic. Vsi pa nismo enaki:»nekateri so li balinat na led na Dvojno jezero, drugi pa so pripeljali na Komno toliko pijaãe, da je sami niso mogli nesti.«tu lahko Toma dopolnim: nekateri pa prinesejo nekajkilogramski pr ut, ob tem pa e nekajkilogramsko stojalo zanj ter kruh in vse to seveda na skrivaj, da bo preseneãenje popolno spravijo na LanÏevico.»TTS so naãeloma nekadilski, doslej ni bilo nobenih ekscesov.«glede opreme pravi:»na TTS se je pokazalo, da je edina prava oprema turnosmuãarska. Vãasih so bili taki organizirani planinski izleti, da se je smuãi e dalo nositi (Vi evnik, Mojstrovka, Kotovo sedlo). Na Komni pa se jih preprosto ne da. Midva z bratom sva bila na teãaju za zimske vodnike leta 1978, takrat so imeli Proti Travniku (pod âelom) 32

36 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 INTERVJU turno okovje le 4 in truktorji. V tistih ãasih se je hodilo na turno smuãarijo tako, da se je nosilo smuãi na rami ali na nahrbtniku, takrat ni bilo nobene opreme. Na turno smuko smo hodili aprila ali pa maja, ko je bil sneg Ïe tako trd, da se ni udiral. Prvo smuãarsko okovje Silvretta sva z bratom uvozila od proizvajalca po po ti.«tudi prvi TTS je minil v znamenju pe aãenja, ker paã ni bilo snega, nekaj naslednjih let je bila turna oprema priporoãena (lastniki alpske opreme pa so se re evali z vloïkom Secura Fix), zadnja leta pa je obvezna. Enako velja za lavinske Ïolne. Tom tako mnoïiãnega navala na akcijo TTS ni priãakoval. Turno smuãanje je sploh vedno bolj popularno. Po Tomovi oceni zdaj turno smuãa tridesetkrat veã ljudi kot pred dvajsetimi leti. Spomini:»Ko sva la z bratom neko krasno marãevsko soboto leta 1982 na Krn in nazaj, sva sreãala le dva ãloveka, ki se jima je udiralo do pasu midva pa sva hodila na smuãeh. Dandana nji pa sreãa ljudi vsepovsod. Na Kredarici so ljudje vsak dan, ob koncih tedna so na Kotovem sedlu grbine.«ali je porast tevila turnih smuãarjev tudi zasluga TTS?»Malo tudi.«drugi vzroki so po njegovem e: dostopnost opreme, popularizacija v medijih (oddaji, posneti v zaãetku 90 ih z Marjeto Ker iã Svetel, prva e pred zaãetkom oddaje Gore in ljudje, druga v sklopu le te), zasiãenost z navadnim smuãanjem, slabe zime na smuãi ãih, moïnost za najem koã od TNP, izbolj evanje nekaterih zimskih sob. TTS je dobila tudi posnemovalce. Zanimivo pa je, da eno ali dvodnevnih turnosmuãarskih izletov planinska dru tva ne organizirajo, izobraïeni vodniki hodijo po veãini sami. V toliko letih se je nabralo tudi nekaj posebnih izmen. Ena od takih je bila potovalna izmena, izvedena 1991, preãenje osrednjih Julijskih Alp od Vogla do Krme, s prenoãevanji na Planini Na kraju, v zimski sobi na Prehodavcih ter v Domu na Kredarici. Kako to, da se to dejanje, ki ga je opravila skupinica osemnajstih ljudi, ni ponovilo?»takrat je bil to izziv poskusimo, ali se da izvesti. Nekdo se mora zavzeti.«in potovalna izmena je logistiãno tako zapletena, da ni bilo ponovitev. Organizacija stacionarnih TTS pa je la laïe:»ko sem z organizacijskega stali ãa vso stvar spustil iz rok, sem bil zelo zadovoljen, da ste nekateri ljudje vse skupaj vzeli tako zares. Preseneãen sem bil, kak ne organizacijske sposobnosti se skrivajo v tako mladih ljudeh.«nad Vrsnikom (foto: Vladimir Habjan) 33

37 INTERVJU PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Poleg potovalne izmene je treba opozoriti tudi na tiri mednarodne izmene: tri so bile organizirane prek UIAA, ena pa prek Tempusa (izmenjava med Slovenijo in JuÏno Tirolsko).»To so bile priloïnosti za pridobivanje novih izku enj in uãenje ter druïenje. Teren na Komni pa je precej drugaãen od visokih Alp: gre bolj za potovalni naãin, ni pa dolgih poboãij s pr iãem.«komna je sinonim za potovanje na smuãeh. Strmi dolgi spusti so redki. Tujcem se je zdelo ãudno tudi to, da pr iãa Ïe dva dni po sneïenju ni veã. Smo paã na juïni strani Alp, sneïi ob razmeroma visokih temperaturah in sneg se takoj zaãne predelovati. Kaj pa nesreãe:»glede na tisoã udeleïencev je bilo malo po kodovanih. Po veãini kolena. Prvi del re evanj smo vedno opravili vodniki sami. Re evali smo tudi po kodovance, ki niso bili na i. Bila so tudi manj a sreãanja s plazovi, vendar niã huj ega. Vodniki na TTS morajo biti tako izku eni, da vedo, kam se na Komni da iti, ãe pade pol metra snega, kam pa se ne sme! Bistvena razlika je na primer med bohinjskim grebenom in Lepo Komno.«V spominu pa mu je ostala posebno:»... nesreãa z udeleïencem pri spustu od Velike Babe proti Krnskim jezerom, ki je bila v predmobitelskih ãasih, ko se ni dalo poklicati na pomoã in ga je bilo treba v resnici hitro spraviti dol, ker je bilo Ïe pozno popoldne. UdeleÏenec je pozneje povedal, da je bil improvizirani transport, ki smo ga izvajali tako, da smo ga dali v vreão za bivakiranje in vlekli izpod Velike Babe do Krnskih jezer, prijetnej i kot drugi del, ko so ga re evalci z akijem spravljali v dolino. Takrat se mu je koleno namreã Ïe ohladilo, zato ga je pri premetavanju zelo bolelo. Ta udeleïenec pa e vedno prihaja vsako leto na TTS.«Najljub a Tomova komenska tura pa je:»travnik!«in to po njegovi varianti: ãez Lepo Komno na Mala vrata, okoli Kala po zahodni strani, nato na Vrh krila in do Velikih vrat ta del je skoraj lunina pokrajina najbolj divjih kra kih oblik, kar si jih ãlovek zamisli. Naprej pod âelom in okoli Vr aca na Travnik. Spust v Travni ko dolino, pravi gamsji raj, ter naprej v Dolino za Bajerjem in vrnitev spet ãez Mala vrata.»travnik je eden od hribov, ki ga ljudje drugaãe verjetno pozimi ne bi poznali. Je ena izmed standardnih tur na TTS. Drugih ljudi pozimi tja gor skoraj ni.«samo za sladokusce! Tom, hvala. Spust z Velike Babe 34

38 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 IZLET Turni smuki v okolici Komne Komna je prostrano obmoãje valovitih griãev in dolcev, ki ima poseben sloves med turnimi smuãarji. Primerna je za turnosmuãarske poãitnice, saj so od Doma na Komni (stalno odprt) ali Koãe pod Bogatinom moïne tevilne pol- ali celodnevne ture razliãnih teïavnosti. Najugodnej e obdobje je od januarja do aprila, smuka v dolino je moïna kak mesec manj. V megli se Komna spremeni v nepregleden labirint! Dostop do koã: Dom na Komni, 1520 m, in Koãa pod Bogatinom, 1513 m Od Koãe pri Savici, 653 m, po markirani mulatjeri (2:30-3 ure). Prtljago je moïno prepeljati s tovorno Ïiãnico. Od Doma na Komni lahko nadaljujemo slabe pol ure vodoravno proti zahodu do Planine Na Kraju, kjer leïi Koãa pod Bogatinom. Po mulatjeri je moã prismuãati do doline. Ture: Mahav ãek ali Veliki Bogatin, 2008 m Od Doma na Komni mimo Planine Na Kraju do vznoïja Bogatinskega sedla. Tu levo (proti jugu), preãimo pod Bogatinom do sedla med Mahav ãkom in Bogatinom in po ozkem grebenu Mahav ãka na njegov vrh (2:30-3 ure). Smuãamo do sedla med Bogatinoma, nato proti vzhodu do planine Govnjaã, od koder sledimo zimskim markacijam do Doma na Komni. Orientacijsko razmeroma zahtevno, tehniãne teïave na grebenu Mahav ãka so odvisne od razmer. Krn, 2244 m Klasiãen in eden najbolj velikopoteznih turnih smukov pri nas. S Komne proti zahodu na Bogatinsko sedlo ali Vratca, 1803 m. S sedla se spustimo v smeri proti severozahodu in zahodu po precej nepreglednem svetu do ravnice Za Lepoãami (ostanki voja kih stavb), nato pa po iroki dolini do Krnskega jezera. Nadaljujemo ob juïnem bregu jezera, nato pa po izraziti dolini proti jugu. Po uri in pol vzpona od jezera zavijemo desno v eno od stranskih dolinic, ki nas mimo nakopiãenih balvanov pripelje do vznoïja Krnske krbine. Nanjo po precej izpostavljeni strmini, ki je smuãljiva le v ugodnih razmerah. Na krbini desno in tik pod grebenom do vrha (s Komne 5-6 ur). Smuk poteka po smeri vzpona. Turo si olaj amo s spanjem v zimski sobi Doma pri Krnskih jezerih. Spust do Komne traja 3-4 ure. Pod Bogatinskim sedlom in pod mohorjem plazovito, strmina pod Krnsko krbino in preãenje na vrh Krna pa sta zelo nevarna za zdrs. Del med Bogatinskim sedlom in Lepoãami je orientacijsko precej zahteven. LanÏevica, 2003 m LanÏevica je zaradi svojih blagih oblik zelo primerna za turno smuko. Navadno se nanjo vzpnemo prek Bogatinskega sedla, tam se obrnemo desno (proti severu) in sledimo zaobljenemu slemenu do vrha (2:30 ure). Smuãamo z vrha proti severovzhodu in nato proti vzhodu do Lepe Komne. Od tam proti jugovzhodu in se kratko vzpnemo do sedelca nad Planino Na Kraju, od koder nas ãaka le e kraj i spust do Koãe pod Bogatinom. Ob slabi vidljivosti je mnogo bolj priporoãljiv spust v smeri vzpona. Igor Jenãiã 35

39 ALPINIZEM PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Spominski tabor za Marka âara Ni pomembno, koliko slab i so drugi, ampak le, kako dober si sam! Prvi konec tedna v februarju se je na planini Razor nad Tolminom zgodil tretji spominski tabor za Marka âara v organizaciji So kega alpinistiãnega odseka Planinskega dru tva iz Tolmina. Korenine tega tabora pravzaprav segajo v leto 1996, ko je bil prvi turnosmuãarski veleslalom na Primorskem s Krna v reïiji alpinistov Marka âara, Simona âopija in Petra MeÏnarja. Ti so tistega leta preudarili, da bi si Primorska s svojimi ãarobnimi sneïnimi poljanami zasluïila turnosmuãarski veleslalom, ki bi dobil svoje nadaljevanje v vsakoletnem sreãanju alpinistov, planincev in ljubiteljev gora. Odliãno, tako kot je bil zastavljen, je veleslalom tudi potekal. Sledila so leta pomanjkanja snega in veleslalom s Krna se ni veã ponovil. Leta 2000 je bil Simon âopi pobudnik turnosmuãarskega veleslaloma na planini Razor, posveãenega spominu na tisto leto preminulega Marka. Marko âar je bil alpinist svetovnega formata. Bil je vrhunski border, izreden ledni ter prefinjen skalni plezalec. Kalil se je v domaãih gorah. S spustom s sneïno desko v Koritu Krna je kot mlad fant dokazal svojo nedvomno kvaliteto. Njegov naslednji vidnej i doseïek je bil spust po kuloarju Coutourier v Aguilles Vertu v masivu Mont Blanca. Leta 1995 je v japonskem ozebniku v severni steni Ga erbruma I. (8091 m) kot 25 letnik opravil dotlej najteïji spust s sneïno desko z osemtisoãaka na svetu. Leta 1996 je prvenstveno bordal z najvi jega vrha Severne Amerike Denalija po kombinaciji smeri Wickwire in Orient express. e bi lahko na tevali. Kljub vsemu je Marko ohranil skromnost in bil zaradi svoje srãne kulture zelo priljubljen. Rad je zahajal med vr ace nad Trento in Logarsko dolino in je med domaãini pustil neizbrisen peãat. Marka se tako vsako leto spominjamo tudi prijatelji in znanci v hribih nad Razorjem. Tabor na Razorju dobiva vsako leto veãje razseïnosti. Letos je koãa na Razorju sprejela veã kot sto ljudi. Alpinist Urban Golob se je na veãer pred turnim smukom poklonil spominu na Marka s svojimi diapozitivi z vseh goratih koncev zemeljske oble. Turni smuk s hribov nad planino Razor ni izrazito tekmovalne narave, ker se podeljujejo nagrade tudi za umetni ki vtis. Sicer pa prejme nagrado prav vsak udeleïenec veleslaloma. Marko je nekoã dejal, da»ni pomembno, koliko slab i so drugi, ampak le, kako dober si sam«. Tega naãela se drïijo tudi organizatorji. Pred turnim smukom preuãijo sneïne razmere in doloãijo najvarnej o smer odhoda in spusta. Skalna bariera gora nad Razorjem je sicer kratka, a zelo razgibana. Daje obilo gorni kih uïitkov, zahteva pa zvrhano mero razuma. Ko h koãi prispe zadnji tekmovalec, je za bolj zagrete pripravljen e tek»za gajbo pira«. Tekmovalci se morajo izkazati v teku v smuãarskih ãevljih ãez vzpetino, pora ãeno z mladim drevjem in ru evjem. Za deset najzasluïnej ih so pripravljene nagrade, prvi pa seveda odnese»gajbo pira«. Za razpoloïenje znajo Tolminci dobro poskrbeti, v vseh letih pa je bilo organizatorjem naklonjeno tudi vreme. Mlaj i in starej i ljubitelji gora so se prvi konec tedna v februarju vraãali s planine Razor pordelh lic in polni energije za delo v dolini. Poznavalci pa so iz visokogorske vasi Tolminske Ravne odpeljali tudi kak no kolo domaãega sira. Besedilo: Vesna Liãer 36

40 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 ALPINIZEM SuÏnja barometra Muhasto patagonsko vreme in prvenstvena smer na Severni stolp Paine Besedilo: TomaÏ Jakofãiã Fotografije: TomaÏ Jakofãiã in Tina di Batista O Patagoniji in njenih divjih gorah, strmih stenah in slabem vremenu sem bral in poslu al juna ke zgodbe, odkar vem za svojo Ïeljo po plezanju in gorah. Jasno je bilo, da bom prej ali slej moral tja tudi sam. Dolgo se mi je Patagonija izmikala. V ospredju so bile vi je gore, zimski tudij in e kopica nepomembnih razlogov. Lani je bila mera izgovorov polna in odloãil sem se, da razkrijem skrivnost privlaãnosti Patagonskih gora. Za prvi obisk sem izbral od slovenskih plezalcev manj obljudeno skupino Torres del Paine. Najprej sva o tem zaãela razmi ljati sama s Tino, vseskozi pa ob beïnih pogovorih s prijatelji posku ala poiskati sotrpine za napovedane dolge dneve s slabim vremenom. Kaj kmalu sta se za idejo ogrela Lori in Ipo. Bil sem vesel, saj sta dobra alpinista in odliãna sogovornika za neskonãne, nepomembne bazne debate. âim bolj se je bliïala zima, tem resnej e so bile na e priprave. Kazalo je, da bomo res li, in vse veã je bilo interesentov za skupno pot. Najprej Nejc Bevk in Uro Strni a Darko, kmalu za njima pa e Nejc Bre ãak in Janez Peterlin. Fino, kar tevilãna odprava, dolgãas nam ne bo, pa tudi marsikatero birokratsko prepreko bomo laïe re ili. Îal se je dobesedno tik pred odhodom Ipo zaradi nepremostljivih teïav pri delu premislil. Lori v naglici ni na el novega soplezalca in tudi sam ostal doma. koda! odpotovali z letali ãa v Benetkah. Dolgo ãakanje na letali ãu v Rimu je bilo dolgoãasno in vsak od nas si ga je kraj al po svoje. Kupovanje baterij, fotoaparatov in Ïlahtnih pijaã so bile glavne smernice. Let do argentinske prestolnice je bil dolg, a na sreão ga je dobr en del potekal ponoãi. Kljub neudobnim sedeïem smo le ujeli nekaj ur spanca, popili nekaj stekleniãk dobrega argentinskega vina in, kot bi mignil, pristali v Buenos Airesu. Imeli smo nekaj ur ãasa do odhoda letala proti Rio Gal- Sloven ãina sredi Buenos Airesa Bolj ko se je bliïal ãas odhoda, veãja je bila tudi moja nervoza. Kombinacija dela v oli, pospe enih priprav na odhod in Ïelje po ohranitvi plezalne forme je bila neznosna. Kljub vsemu smo 1. decembra vsi nestrpni pred novo dogodiv ãino Severni stolp Paina z vrisano smerjo SuÏnji barometra 37

41 ALPINIZEM PLANINSKIvestnik 03 / 2003 ki so govorili lepo sloven ãino. Res lepo in presenetljivo, kako zavedni so tamkaj nji Slovenci, tako daleã od domovine. Mnogi med njimi, celo druga in tretja generacija, govorijo odliãno sloven ãino, ãeprav v Sloveniji nikoli niso bili. Iz Buenos Airesa smo leteli v mesto Rio Gallegos, ki leïi Ïe sredi puste in ravne patagonske pokrajine. Tik pred pristankom smo si mestece lahko lepo ogledali iz zraka. Niã kaj obetavno ni bilo videti. Mesto res ni niã posebnega. Kvadri, med katerimi bi se brez teïav izgubili, ãe ne bi bilo samo ene glavne ulice. Najbolj prijetno preseneãenje so nizke cene. Po sesutju argentinske monetarne politike v zaãetku leta so vse cene, ki so bile dotlej vezane na dolar v razmerju 1 : 1, ostale bolj ali manj enake, le razmerje je zdaj 1 : 4. To smo hoteli izkoristiti in smo veãino hrane nakupili tam. Precej smo se bali prehoda ãilenske meje, na kateri imajo ostro kontrolo vnosa Ïivil. Vse smo lepo zloïili na dno na ih velikih transportnih vreã in se naslednji dan odpeljali proti Puertu Natalesu, zadnjemu mestu pred gorami. Na meji smo imeli sreão. Cariniki so nakljuãno izbrali tri vreãe, v katerih ni bilo hrane, in nahrbtnik, poln klobas in pr uta. Velikanske vreãe so jih tako zaposlile, da nam je uspelo nahrbtnik neopazno odnesti nazaj na avtobus. Zadovoljni s tihotapsko zmago smo pozno zveãer prispeli v Puerto Natales. Tam se je naslednji dan zaãela psiholo ka drama z izbiro agencije, ki naj bi nam priskrbela nosaãe za prenos na ih 400 kg opreme in hrane v bazni tabor. Imeli smo podatek, da se z nosaãi ukvarja samo ena agencija v mestu, le ta pa je imela astronomske cene, 50 USD na dan za nosaãa s 30 kg opreme. Mimogrede smo o ceni in moïnosti prenosa opreme povpra ali e v agenciji hotela, v katerem smo bivali. Zdeli so se precej nesposobni, a ponudili so 40 kg na nosaãa za isto ceno, to pa je pomenilo velik prihranek. Po dolgem omahovanju med profesionalno, draïjo agencijo in cenej o, toda dvomljivo, nas je premagala govorica denarja. Napaka. e isti veãer smo pripravili tovore, 40 kilogramske za nosaãe in 30 do 35 kilogramske za na a ramena. Na ozkem hodniku smo pozno v noã prekladali opremo in tehtali tovore. Na koncu smo vseeno ugotovili, da imamo najmanj 30 kg preveã za tevilo nosaãev, ki so nam na voljo. Tehtali smo z viseão tehtnico, ki jo je Nejc drïal v zralegosu, dovolj za kratek obisk sredi ãa tega lepega mesta. Tina je iz Lonely Planeta na hitro izlu ãila poglavitne znamenitosti milijonskega mesta, mi pa smo se odloãili za ogled»najudobneje«dostopne slavne kavarne Tortona. Sprehodili smo e po eni od glavnih»fusgengerc«v Ïelji po hrani. Zavili smo v bliïnji lokal in ob naroãanju glasno ugibali o njeni neoporeãnosti. Prodajalec nas je nekaj ãasa opazoval in nas v angle ãini vpra al, od kod smo. Iz Slovenije. Pogovor smo lahko nadaljevali v sloven ãini. Od preseneãenja smo kar jecljali. Napotil nas je e na drugo stran ulice v lokal Pri Ivanu. Tudi tam smo poleg Ivana na li e nekaj prodajalcev, V zgornjem delu SuÏnjev 38

42 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 ALPINIZEM ku, mi pa smo nanjo obe ali tovore. Med zadnjimi je bila na vrsti velikanska vreãa, teïka kakih 40 kg. Najprimernej a za kavelj tehtnice je bila vrv, ki zadrgne pokrov vreãe. Moãno sem zategnil Ïe narejeni vozel in zataknil vreão na tehtnico. Nejc se je rahlo razkoraãil, napel mi ice in dvignil tehtnico visoko pod brado. V istem hipu je vozel popustil in tehtnica se mu je z vso silo izstrelila v brado. Kljub resnosti poloïaja, pljuvanju in Nejãevemu glasnemu preklinjanju nismo mogli ostati resni. Res je, kot pravi alpinistiãni rek, ni lep ega kot prijatelj v nesreãi. Ognji ãe v bazi V bazni tabor Vedeli smo, da bodo s prenosom opreme do baze teïave, prvo sreãanje z na imi nosaãi pa je to samo potrdilo. Debelu ni fantje, od katerih dva sploh e nista bila pod stolpi. Po videzu sodeã jim v roke bolj pristoji cigareta marihuane kot pohodna palica. Res niso zbujali zaupanja, a vseeno smo upali na preseneãenje. Preseneãenja ni bilo. Od treh nosaãev je prvi dan samo eden prinesel tovor v bazni tabor, pet ur hoda iz doline. Drugi je pustil tovor uro od baze, zato je moral Janez okusiti, kako teïak je nosa ki kruh. Tretji, najslab i nosaã, je nosil, kot zakleto, najdragocenej i tovor transportno vreão, polno drage tehniãne plezalne opreme. Zveãer, ko smo se zbrali v bazi, tudi mi zelo utrujeni od no nje teïkih nahrbtnikov, smo ugotovili, da vreãe z opremo ni nikjer in da jo je nosaã verjetno pustil neznano kje ob poti. âe bi se izgubila ali bi jo kdo ukradel, bi na cilj namesto sten nenadoma postale tople argentinske plaïe. Naslednje dopoldne se je vreãa na sreão pojavila. Najmoãnej i nosaã, ki je bil edini e sposoben hoditi, je Ïe kmalu dopoldne pri el z njo v bazo, preostalih 140 kg opreme pa sta Nejc in Darko s konji spravila v ãilenski kamp nekje na polovici poti in jo varno spravila v tamkaj nji koãi. V dneh slabega vremena, ko smo se hodili tu irat v koão, smo poãasi znosili gor e preostalo prtljago. Bazni tabor v Valle di Silencio oziroma Tihi dolini leïi na prelepem kraju tik pod gozdno mejo ob ledeni ki reki, ki rabi kot kopalnica in vir pitne vode. Plezalci so si tam zgradili majhno in precej primitivno koão, ki se uporablja za kuhinjo, jedilnico in prostor za druïabne igre. Vse skupaj je precej drugaãe od obiãajnih himalajskih baznih taborov, ki mnogokrat leïijo ob robovih ledenikov. V prvih dneh smo poskrbeli za dodatne izbolj ave v koãi uredili ognji ãe, dodali nove police za hrano in na koncu dobili zares prijeten bivalni prostor. âakanje na lepo vreme, ãakanje... Patagonija je znana po zelo nestanovitnem vremenu in to je za plezalce tudi najveãja ovira. V dolini je lahko dan lep z obãasnim soncem in prijetnimi temperaturami, isti dan pa bo v gorah divjalo pravo sneïno neurje, moãan veter bo nosil sneïinke in deï v vse smeri. Zato mora biti vsak Prvi zasneïeni cug 39

43 ALPINIZEM PLANINSKIvestnik 03 / 2003 plezalec, Ïeljan plezanja na lepe patagonske gore, po svojih moãeh tudi meteorolog. Pogovori o vremenu so najpogostej a tema baznih debat. Ne teto je hipotez o medsebojnem delovanju zraãnega pritiska, smeri vetra, temperatur, koliãine vode v reki, tevila zoprnih obadov, kakovosti spanja, cepljivosti drv, koliãine hrane itn. Toda vreme vedno znova preseneti. Vsakiã znova se teze ru ijo na dostopu, pod stenami ali v njih. Preklinjajoã se vraãa v varno zavetje baznega tabora, k branju, taroku, obujanju spominov. Potem ko smo ele v ãetrtem poskusu preplezali svoje prve smeri, se je zaãelo zares stalno obdobje slabega vremena. Dan je postal enak dnevu. Dolgãas. Nekaj ãasa smo se obna ali povsem normalno. ale na raãun slabega vremena in muãnega ãakanja so bile stalnice. Veliko smo brali. Hesse, Ihan, Marquez, Mazzini in Moederndorfer so bili najbolj priljubljeni avtorji. Posebno Moederndorferjeva Pokrajina t. 2 je navdu ila in kdor jo je dobil v roke, ga ni bilo iz otora ves dan. Tudi v kolibi so se pogovori dostikrat obrnili na vsebino knjig. Sergej iz omenjene knjige se nam je s svojo perverzno tatinsko naravo zelo prikupil. Ena poglavitnih tem na ih pogovorov je bila, jasno, tudi hrana. Kaj bomo jedli za zajtrk, kaj bomo jedli za malico, kosilo in kaj za veãerjo. Po nekaj dneh dolgoãasja so se zaãeli pojavljati prvi vedenjski odkloni. Samotni izleti na bliïnje vzpetine, celodnevno leïanje v otoru ali nenadejano noãno praznjenje zalog alkohola, pripravljenega za proslavo uspehov ali boïiãa, novega leta, ãesar koli Ïe. Pravi biser med nami, povpreãnimi lenuhi, ki smo se po veãini zganili, le kadar je bilo to nujno potrebno za obstoj, je bil Bevk. Imel je najbolj dobrodo lo obliko zdravljenja dolgãasa. Vedno je dobil popadke druïbeno koristnega dela. Ob sicer odliãnem kuhanju Ïe prav eksotiãnih in za tak ne razmere prav nenavadnih specialitet je rad tudi popravljal ognji ãe, dopolnjeval kuhinjsko opremo in sekal drva. Ko je konãal, se je usedel k ognji ãu in se spet zatopil v tisoã dvesto strani dolge angle ke romane. Pri obrokih smo si vse bolj jezno gledati pod prste. âe je kdo v kavo stresel preveã mleka, je bil nemudoma jezno opozorjen. Videlo se je, da nam zaãenja primanjkovati tako hrane kot potrpeïljivosti. Tina med plezanjem SuÏnja barometra Tik preden bi se nam zme alo od dolgoãasja, se je vreme popravilo. Îal ele dopoldne, tako da s plezanjem ni bilo niã. Prelep, umit dan sem medtem, ko so drugi e poleïavali, izkoristil za pohod do konca doline pod vzhodnimi stenami Stolpov. Samo korak stran od obleganega razgledi ãa in Ïe sem bil popolnoma sam. Kako noro in divje lepo je bilo vsenaokoli! S tresoão se roko sem fotografiral mogoãne stene in z daljnogledom iskal nepreplezane linije. Vraãal sem se kar nekako vesel, da se vreme ni izbolj alo Ïe ponoãi in da bomo li naslednji dan plezat. Res smo li, Ïe sredi noãi 40

44 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 ALPINIZEM Sestop v viharju smo krenili iz baze. Tina, Uro in Janez v Ogionnijevo smer v JuÏnem stolpu, midva z Bevkom pa poskusit preplezati novo smer, ki sem si jo zamislil Ïe doma. Jutro je bilo ãemerno in nebo prekrito s teïkimi oblaki. Trije, namenjeni v JuÏni stolp, so se obrnili Ïe pod vstopom v smer, midva pa sva po dobrih treh urah vzpenjanja po strmem sneïnem ozebniku vseeno stopila v smer. Îe na zaãetku so naju pozdravili ostanki fiksnih vrvi. Vi e ko sva plezala, manj je bilo sledi predhodnikov. lo nama je dobro, le vreme je kazalo vse slab e. Veter je glasno zavijal nad krbino med Severnim vrhom in Paineto in le e vpra anje ãasa je bilo, kdaj bo zaãelo sneïiti. âeprav sem se Ïe navadil, da se v patagonskih gorah vreme nikoli ne izbolj a brez padavin in orkanskega vetra, sva nadaljevala. Nekje na polovici stene in dneva se je zaãel nori ples snega in vetra. Nejc je poãasi pripravil spust, jaz pa sem e nekaj ãasa opazoval naravo, ki naju je podila dol. Od vseh stvari, opisanih v juna kih zgodbah plezanja v Patagoniji, so sestopi e najbliïe mojim spoznanjem o njej. Sneg ali deï ali oboje se zaletava v telo s hitrostjo 100 km na uro ali veã. Tudi z dobro opremo je to zelo neprijetno, a vseeno ne tako smrtonosno, kot sem si predstavljal in kakor so lahko viharji v Himalaji. Kdor»doãaka«hudo neurje visoko na himalajski gori, ta verjetno ne bo nikoli veã napisal zgodbe o stra nih viharjih, kakr nih je o patagonskem vremenu napisanih ne teto. Sestopi so pa res zaguljeni. Vrv nabere v roke, se trudi, da bi jo zabrisal ãim dlje od stene, a Ïe naslednji hip dobi zvitek najprej v obraz, nato pa ga odnese vodoravno, daleã za prvi vogal, kjer Ïe ãakajo ostri roglji in luske. Îimarjenje na zataknjeno vrv je tam nekaj povsem obiãajnega. V vse moãnej em sneïenju sreãno doseïeva vznoïje stene.»naj gre ta Patagonija nekam, mi gremo v dolino!«si misliva in se po riti odpeljeva po ozebniku. V bazi se zveãer zberemo in zaãnemo premlevati svojo prihodnost. Bevk in Uro sta za odhod v dolino. Bilo je dovolj in novo leto bo ãez dva dni. Janez bi ostal, a kaj, ko ga je soplezalec Nejc zapustil Ïe pred nekaj dnevi. Midva s Tino omahujeva. âeprav sva prinesla vso opremo dol, se ne moreva odloãiti. Dopoldne se prijatelji z ogromnimi bremeni odpravijo proti dolini, midva pa se odloãiva poãakati e en dan. âe bo ponoãi lepo, greva plezat, ãe ne, pa e zmeraj ujameva novoletno zabavo v mestu. Zraãni pritisk proti veãeru vse bolj raste in nestrpna odideva spat. Nebo ponoãi ni bilo ãisto jasno, a pritisk je bil rekordno visok in ni bilo kaj odla ati. Îe estiã sva»pretrpela«dobre tri ure strme hoje in 1300 metrov vi inske razlike do vstopa v stene. Tokrat spet s polnima nahrbtnikoma. Îe od daleã sva videla, da je stena moãno poprhana s sveïim snegom. e bolj sem to okusil v prvem razteïaju, ki se je zdel bolj kot kak en odliãen kombiniran razteïaj nad Chamonixem. Le da tu sneg ni drïal niã. Dobro uro delikatnega tehniãnega plezanja z derezami po nerazãlenjenih plateh je bilo potrebnih namesto petnajstih minut, kolikor sva za razteïaj porabila v plezalnikih z Bevkom. Vi e je plezanje steklo, vendar e vedno ni bilo niã s plezalniki. Poãi so bile polne ledu in edina moïnost 41

45 ALPINIZEM PLANINSKIvestnik 03 / 2003 je bila tehniãno plezanje, pri tem pa so bili lahki gojzarji bolj a izbira. Vreme se je ãez dan celo popravilo in popoldne naju je oplazilo sonce. To nama je dalo polet in brez odmora sva hitela proti vrhu. âim bliïe je bil, laïje je bilo plezanje. Z ostrega grebena nad vrtoglavo strmo vzhodno steno sva prepoznala vrh z naslovnice Slovenskega alpinizma 96. Îe cez pol ure sva tudi midva z dvignjenimi rokami, jahajoã ostri vrh, kriãala v veter. Gledala sva strme stene naokoli, sosednji vrh, na katerem sta bila pred nekaj tedni Bevk in Darko, e malo naprej Centralni vrh, na katerem sta bila Miha in Milena. Noro, konãno, ne morem verjeti, prekleto, saj sva si ga zasluïila! Pozneje mi je v Natalesu domaãinka Beatrice povedala, da je tu treba verjeti v gore, se jim odpreti in zaupati. âe si iskren, te gore sprejmejo, si odgrnejo pla ã oblakov in poplaãan si z lepim vremenom ter prizori, ki ti vzamejo dih in ostanejo v du i vse Ïivljenje. Tako pravijo domaãini. Zdaj jim verjamem tudi sam. Na silvestrovo 2002 sva Tina Di Batista (AO Matica) in TomaÏ Jakofãiã (AAO, Promontana) v Severnem stolpu Paine preplezala prvenstveno smer Los Esclavos del Barometro (SuÏnji barometra) VII, A2/V VI, A1, 500 m. Odprava Pik Lenina 2002 Bazarji in ãudovite gore Besedilo in fotografije: Ale Cvahte Nekaj kilometrov pred vasico Sari Ta nas je ozka, vijugasta cesta pripeljala v prostrano in zeleno Alajsko dolino. Na nasprotni strani se nam prikazal eden najlep ih prizorov, kar jih je v gorah mogoãe videti. Do koder je seglo oko, se je vila visoka sneïna pregrada Zaalajskega hrbta, ki ji kraljuje gora na ih Ïelja 7134 m visoki Pik Lenina. Priprave za vzpon na visoko goro so navadno kar temeljite predvsem se je treba zavedati, da se tam skoraj ne more zana ati na sreão, kajti gora ti le redko podari kaj, ãesar si nisi prisluïil v potu svojega obraza. Zato smo zaãeli ture in kondicijske priprave Ïe pozimi. Kakor hrãki smo lezli po zasneïenih hribih, nekateri po slapovih in grapah ter sneïnih vesinah, drugi po normalnih poteh. V ãetrtek, 11. julija 2002, pa se je ob Adriin Airbus 320 dvignil z brni kega letali ãa in ponesel s seboj petnajst gora Ïeljnih popotnikov. Poleg mene so odpotovali e Viki Gro elj, Rafko in Rok Vodi ek, Bogo Legat, JoÏa Peljhan, Anton Cedilnik, Anton Sfiligoj, Janez Kunaver, Janko Baloh, Anton Jamnik Tofsi, Kri tof Perc, JoÏe Vrabec in Veljko Blagojeviç, Vikijev znanec iz Doboja. âez bazarje do gora Polet do Carigrada je bil prijeten, za to sta poskrbela kapitan Kralj in njegova posadka. Po dobrih dveh urah leta smo malo pred tretjo zjutraj pristali.»sreãno! Vrnite se Ïivi in zdravi!«se je od nas poslovila posadka letala. Prav zgodaj zjutraj, e sredi noãi, v Carigradu nima kaj poãeti, zato smo Po Bosporski oïini poteka Ïivahen potni ki in tovorni ladijski promet 42

46 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 ALPINIZEM da ima e danes enega najveãjih bazarjev. Kar tiri kilometre je dolg in nemogoãe je v enem samem dnevu videti vse njegove kotiãke. Dandanes se da tam kupiti predvsem najrazliãnej e poceni izdelke ure, radioaparate, TV sprejemnike in drugo blago, ki prihaja prek razliãnih kanalov s Kitajske in bliïnjega TadÏikistana. TeÏki tovornjak na avtobus se je komaj skobacal ãez majavi most nad reko Aãikta do pete ure poãakali na letali ãu in se nato z minibusom odpeljali v sredi ãe mesta. Vse je e spalo, nam pa se je poznala noã brez spanja, zato smo brï zasedli klopi v parku pred mo ejo Hagio Sofio in se kot klo arji spravili k poãitku. Hrup prebujajoãega se jutranjega prometa nas je spravil pokonci. Nekam se bo paã treba dati, do poleta za Bi kek smo imeli e veliko ãasa, skoraj ves dan. Kmalu je ãudovita mo eja Sultana Ahmeda odprla vrata za obiskovalce in ogledali smo si jo med prvimi. Potem smo odtavali po velemestu, ki ima po nekaterih ocenah Ïe skoraj 18 milijonov prebivalcev. Kdor vsaj za nekaj uric ne doïivi njegovega bazarja, najrazliãnej ih ljudi ter najraznovrstnej e krame, ki jo tam prodajajo, ta ga ni zares videl. Tudi z udobnim letalom druïbe Turkish Airlines je bilo prijetno potovati v Bi kek, glavno mesto Kirgistana. Sreãanje s starimi znanci z agencije, s katero sem naãrtoval na e popotovanje in bivanje v Kirgistanu, je bilo prisrãno. Brez teïav smo uredili vse mejne in carinske formalnosti in Ïe smo z dokaj udobnim avtobusom odbrzeli v Bi kek. Nastanili so nas v prijetnem hotelu, prosti popoldan pa smo izkoristili za potep po bliïnji okolici ter nakup sadja, ki ga je tam obilo, dobrega kruha lepu k, piva in drugih stvari. Denar je bilo paã treba zapraviti. V nedeljo, , smo poleteli iz Bi keka v O, starodavno mesto na jugovzhodnem robu zelene in plodovite Ferganske doline. O ima zelo bogato tritisoãletno zgodovino. Skozenj so vodile starodavne karavanske poti, bil je sredi ãe menjave blaga in zato ni niã ãudnega, Prvi tabori na gori Velikanski tovornjak je imel zadnji del predelan za prevoz potnikov. TeÏko je zahropel in spustil v zrak ãrn oblak dima. No ja, ãe bomo s tem ãudom pri li do baznega tabora, smo pa res dobri! Seveda so se zaãele teïave Ïe takoj v O u, toda upali smo na sreãen konec. Opazovali smo oferja, ki se je ob postankih le redko spravil iz kabine. Kako tudi ne, moïak je imel tako velikanski trebuh, da nam sploh ni bilo jasno, kako lahko vrti volan. Po ne tetih manj ih okvarah in po skoraj tirinajsturnem premetavanju in poskakovanju na sedeïih smo sredi noãi konãno prispeli v bazni tabor. Hitro smo se spravili spat, e prej pa je bilo treba porazdeliti lubenice po otorih. V O u sem vsem zabiãal, naj kupijo po eno lubenico.»pa kaj nam bodo te lubenice?«so me spra evali fantje.»prav nam bodo pri le, boste Ïe e videli!«sem se muzal. V torek, , je bilo prekrasno vreme. Po zajtrku smo se nemudoma odpravili na razgledno turo, ki nam je hkrati pomenila tudi prvo aklimatizacijo. Dosegli smo vi ino 4200 metrov in med po- Nad Alajsko dolino se pne v nebo mogoãni Zaalajski hrbet, ki mu kraljuje Pik Lenina 43

47 ALPINIZEM PLANINSKIvestnik 03 / 2003 tjo obãudovali mogoãni Pik Lenina in njegovo severno steno, ki se je ble ãala v soncu. Stena ni preveã strma, zato jo sonce zlahka doseïe. Naslednjega dne smo se povzpeli do tabora ena. Postavili smo ga na vi ini 4300 metrov, na nagrmadenem kamenju ob stiãi ãu dveh krakov ledenika Lenin. Vse teïke stvari smo prepustili Kirgizom s konji, tako da smo v lahki obutvi in z zmernim tempom dosegli mesto tabora. Pred dostopom na ledenik smo morali preãkati e ledeni ko reko. To smo storili kar na konjskih hrbtih, le Tofsi je vodo prebredel. Preostanek dneva smo porabili za postavljanje otorov, poãivanje, kuhanje in mo ke debate v ekipi namreã nismo imeli nobene Ïenske. âetrtkovo jutro je obetalo lepo vreme. Z enke smo krenili malo po peti in po slabih dveh urah hoje nas je doseglo sonce. Vzpenjanje je postalo pravo muãenje. Sonce je neusmiljeno Ïgalo, sredi beline, ki jo je tu in tam pretrgala ledeni ka razpoka, smo poãasi lezli navzgor otovorjeni s otori, spalnimi vreãami, hrano in drugo opremo. Veãina je postavila otore dvojke na narinjenem kamenju na vi ini 5300 metrov. Sam sem se povzpel vi e in postavil otor na pe ãenem hrbtu, 5560 m visoko. PridruÏili so se mi e Tofsi, Viki ter Rafko Vodi ek. Naslednje jutro smo se vsi spustili nazaj v enko. Viki, Rafko in Rok Vodi ek ter Tofsi so se odloãili, da ne bodo sestopili v bazni tabor. Vsi so se poãutili dobro, hrane je bilo v enki dovolj, vreme veã kot idealno. Drugi pa smo od li dol, udobje baznega tabora se je prav prileglo. Mraz na vrhu gore Bivanje v bazi nam je vsem koristilo. Naspali smo se, najedli, opravili drugi dan bivanja lepo aklimatizacijsko turo do vi ine 4600 m in lubenice so nam pri le e kako prav. Ko smo hodili v bazni tabor, smo govorili le o tem, kako se bomo lotili sladkih, soãnih in tudi higiensko varnih sadeïev. Manjkal pa nam je Bogo, ki zaradi hudih boleãin v kriïu ni bil z nami na gori, paã pa se je tretji dan po prihodu v bazni tabor vrnil v Bi kek in nato domov. V ponedeljek, , smo se spoãiti in polni priãakovanja spet odpravili proti enki. Dan pred nami sta od la tja Ïe Janez in Tone. Ko smo hodili, je bil Viki na vrhu, Tofsi, ki je el s trojke Viki jo je medtem postavil na 6130 metrih, nad sedlom Eden najlep ih pogledov na Pik Lenina z vi ine 4200 m 44

48 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 ALPINIZEM med Pikom Razdelno in Pikom Lenina pa se je moral zaradi mraza vrniti tja. Viki je tako dosegel vrh kot prvi ãlan na e odprave. Njegove bogate izku nje z visokih gora so mu tu zagotovo pri le zelo prav. Ta dan je z vrha smuãal do trojke, naslednjega dne pa smo Ïe ob enih ponoãi krenili proti dvojki, kajti izogniti smo se hoteli neznosni vroãini. Veãini je uspelo z jutrom doseãi dvojko na metrih. Nekaj se nas je odpravilo naprej in nekje na vi ini 5500 metrov smo sreãali Vikija. Elegantno je prismuãal navzdol. Objem, stisk rok in ãestitke za osvojitev vrha ter Vikijeva iskrena Ïelja, da bi uspelo tudi drugim in Ïe je izginil v dolino. Sreda, Nikamor se nam ni mudilo. Hoja v trojko nam ni delala nobenih teïav. V otoru smo zbudili Tofsija in kmalu po na em prihodu je odsmuãal v dolino. Okoli poldneva je pri el z gore Rok. Do vi ine 6500 metrov mu je lo, nato se je zaradi mraza utrujen obrnil, toda glede na njegovo mladost in malo izku enj z visokih gora je bil to gotovo odliãen doseïek. Rafko se je v osmih urah povzpel na vrh in pridrvel z njega, se za nekaj minut ustavil pri nas, pobral svojo odveãno opremo in sestopil. Bil je res odliãno pripravljen. Ura nas je zbudila ob polnoãi. Zakaj bi ponoãi prezebali v otoru, ãe lahko ta ãas izkoristimo za vzpon ob polni luni, smo modrovali. Krenili smo navzgor, kaj kmalu pa sta nam pokazala zobe moãan poboãni veter in hud mraz. Zaradi mraza so se morali Kri tof, Janez in Anton po uri vzpenjanja vrniti, midva z JoÏem pa sva rinila naprej. Nekje na vi ini 6400 metrov sva na la velik skalni balvan, za katerega sva se vsaj malo skrila pred vetrom in si skoraj uro trla premraïene prste. Konãno sem ob jutranjem svitu, ko je mraz najhuj i, dosegel 6900 metrov. Vedel sem, kaj me ãaka. Debeli dve uri sem moral gaziti nepregledno sneïno poljano, da sem se konãno lahko zaãel vzpenjati tistih zadnjih sto vi inskih metrov proti vrhu. Leta 1997 smo se na vi ini 7000 metrov zaradi sneïnega neurja tirje morali vrniti. JoÏa je bil tudi tedaj z menoj. Malo pred deveto zjutraj sem stal na vrhu, brez posebnih evforiãnih obãutkov in prezebel kot pes. Medtem ko sem ãakal JoÏa, sem napravil par posnetkov. Kak no razko je belih gora vse naokoli, le s severa se je odpirala zelena Alajska dolina. Z vrha sva nato v tirih urah dosegla tabor tevilka tri. Tega dne nama je gotovo pobral najveã moãi le slabih sto metrov visoki vzpon s sedla v ta tabor. Na sreão kmalu pozabljena mora. Po kak ni uri postanka smo JoÏa, Anton Cedilnik in jaz odrinili v dvojko, v kateri je bilo Ïe veã na ih fantov. Zatem je lo samo e navzdol. Podiranje dvojke in hoja s polnimi nahrbtniki v enko, pa kaj hitro naprej v bazni tabor. Med potjo navzdol smo kajpada sanjali o lubenicah v otorih. Zveãer smo vzpostavili satelitsko zvezo z domaãimi in povedali, da je vse v redu. e na Pik Veronike in domov Naslednji dnevi so minevali kar hitro. V soboto sta se z gore vrnila e Baloh in Petriã, ki sta se odloãila za vzpon na Pik Razdelno in nato sestopila. Nedelja je bila hladna in deïevna. Okoli ke gore, vi je od 4000 m, so bile na novo pobeljene. Ponedeljek smo izkoristili e za zadnje potepanje po njih. Vreme je kazalo e kar dobro in veãina fantov se je povzpela na 4810 m visoki Pik Petrovske- Zvedave otro ke oãi te spremljajo tudi v Kirgiziji 45

49 ALPINIZEM PLANINSKIvestnik 03 / 2003 ga, s Percem pa sva si izbrala 4750 m visoki beli vrh brez imena s ãudovitim sneïnim poboãjem, ki je kar klicalo po smuãeh. Îal jih nisva imela s seboj.»kaj pa ime te gore?«sem pobaral Kri tofa.»pik Veronike!«je izstrelil kot iz topa. Tako je namreã ime njegovi mali hãerkici. Torej Pik Veronike. Zajtrk smo zmetali vase in znesli opremo v tovornjak, ki nas je Ïe ãakal. Za vrnitev smo dobili veliko bolj ega in udobnej ega. Le deset ur smo potovali do prijaznega in toplega O a, ki se je kopal v soncu. Kak no razko je smo si lahko privo ãili prave postelje, tu s toplo vodo, sprehod po mestu in veãerjo v dobri restavraciji. Hladno pivo je bilo seveda najdragocenej i del veãerje. Zadnji dan smo preïiveli v Bi keku. Z dobro veãerjo v prijetni restavraciji smo se poslovili od Kirgistana. Kaj lahko reãem o tej prelepi deïeli, v kateri sem bil tokrat Ïe tretjiã? Lepa je, pestra in zaenkrat e zelo malo pokvarjena. Velika je za deset Slovenij in kar 94 % ozemlja je goratega. Koliko neznanih izzivov torej e ponuja gornikom? Îe samo popotovanje po deïeli je polno doïivetij in vem, da jo bom zagotovo e obiskal, verjetno Ïe letos. âe bi radi li zraven... Osamelemu klatenju ob rob Kompliment, kakr nega e nisem dobila Besedilo: Mateja Pate e danes ne vem, zakaj sem si tistega dne za pot v dolino izbrala dalj o smer od obiãajne, ki smo jo drgnili leto za letom brez izjeme. Morda zato, ker sem bila obiãajne po teno naveliãana; morda iz samega veselja, da sem pri la na rob Stene brez veãjih teïav; morda me je le razganjalo od lepote dneva kaj dneva, Ïivljenja! -, pa sem verjetno to evforijo hotela e malo podalj ati. In ãe drïi, da v Ïivljenju ni nakljuãij, potem je bila to odloãitev z razlogom sicer namreã ne bi imela priloïnosti sreãati zanimivega sogovornika, ki mi je Ïe tako bogat dan e popestril. Opazila sem ga takoj, ko sem se prikljuãila markirani poti. Sestopal je neverjetno hitro za»obiãajnega planinca«, kot sem ga v poplavi nekoliko neãimrnih misli nemudoma oznaãila; tak ne navadno na vrhuncu sezone sreãujemo na romarskih poteh, ki vodijo k na emu oãaku. âeprav sem na poti v dolino navadno kar hitrih nog, je ves ãas drïal draïeão razdaljo in za nameãek izbral e isto pot. In ãeprav se bo morda sli alo otroãje, ta njegova urnost in lahkotnost pri sestopanju sta me nekoliko podïgali, da sem, Ïe v lahnem drncu, posku ala drïati njegov tempo. Ne vem, kak en bi bil rezultat tega malega zasebnega tekmovanja, ãe ne bi nekje na polovici poti nebo na zemljo poslalo mokrega darila. Tako sem le dohitela hitronogega sestopaãa, ko se je pred deïjem umaknil pod balvan ob poti. Med ãakanjem na jasnej e vreme se je iz vljudnostnega vpra anja»od kod in kam«razvila Ïivahna debata, zlasti potem, ko je izvedel za moj samotni vzpon v Steni.»Kar sama si la?«je zmajeval z glavo.»pa se ti kdaj zgodi, da mora prijeti za kak no skalo, za katero ve, da je sumljiva, ali stopiti na kak no poliãko, ki ni najbolj zanesljiva?«kaj naj bi mu drugega odgovorila, kot da v ta- 46

50 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 ALPINIZEM ko veliki steni paã ne more raãunati na to, da bo prav vsak oprimek ali stop trden in zanesljiv? To ga je e podïgalo in njegov glas je dobil karajoã prizvok.»kako si potem upa prepustiti svoje Ïivljenje majavemu oprimku in gnilemu stopu? Ni to malo neodgovorno?«in sledil je vroã pogovor, ki je Ïe malo di al po filozofiji: o odgovornosti, smislu, radostih in naãinu Ïivljenja, o akciji in reakciji, o bumerangih, ki se ti kot posledica preteklih dejanj vãasih izstrelijo naravnost v glavo, in podobnih stvareh, ki Ïe stoletja begajo ãlove tvo. Vmes se je zjasnilo in ne da bi pretrgala pogovor, sva skupaj nadaljevala pot v dolino. Zasopla sem mu posku ala slediti in zraven aktivno sodelovati v besednem dvoboju o tem in onem. BliÏala sva se Ïe cilju, debate vrednih tem pa ni hotelo zmanjkati, zato sva nadaljevala na klopi pred koão. Tako ali tako sem morala poãakati, da se prijateljica vrne s sosednje gore, in me ni prav niã motilo, ãe imam do takrat zanimivo druïbo. In ker se je moj Ïelodec poãasi zaãel ogla ati, sem privlekla na plano nekaj izbrane gorni ke hrane zagozdo sira, konzervo tunine, kruh, ãokolado, celo ploãevinka piva, ki sem jo menda prviã in zadnjiã tovorila v nahrbtniku ãez steno, se je na la vmes. Ob pogledu na moj meni je sicer gostobesednemu sogovorniku vzelo sapo.»bo malo?«sem mu ponudila zeleno ploãevinko z naslikanim rogatim prebivalcem gora.»pivo pije?!?«zdi se mi, da je raz iril oãi do velikosti mlinskih kamnov, ko sem odprla ploãevinko. âe me spomin ne vara, sem se ob tem vpra anju, ki ga je zastavil s popolnoma zgroïenim glasom, poãutila kar malce krivo.»ja, no, takole, po kak ni uspe ni turi se prileïe...«sem, postrani ga pogledujoã, sku ala malo opraviãiti svoje ãuda ke razvade. V naslednjem trenutku sem ga pretresla e z vsem repertoarjem hrane, ki sem ga premogla. Skoraj bi si upala trditi, da sem v njegovem izrazu zaznala kanãek gnusa. Ko mi ni bilo niã veã jasno, je le pri el na dan s svojo Ïivljenjsko filozofijo: prehranjevanje s presno hrano je kljuã do zdravja, zadovoljstva, uspeha in osebne sreãe. Hu, takrat se je ele zaãela vroãa debata, ki se je ne bi sramovalo nobeno televizijsko sooãenje o aktualnih politiãnih temah. Na koncu, ko sem izãrpala vse svoje argumente proti izkljuãno rastlinski prehrani v dobesedno najbolj surovi obliki, je sogovornik, sicer e vedno trdno drïeã se svojih nazorov, le pokazal kanãek naklonjenosti do obiãajnih vsejedcev. Medtem, ko sem mlela zadnje ko ãke z oljem bogato prepojene tune, mi je dejal:»no, glede na to, kak no svinjarijo je, e kar dobro izgleda!«mislim, da je bil to eden najbolj posreãenih komplimentov, kar sem jih kdaj dobila. In med voïnjo proti domu sem razmi ljala o tem, kako ravno taka»obalpinistiãna«sreãanja bogatijo na e osamelo klatenje po stenah. 47

51 Na a smer JuÏna stena Ru ice Skrita stena za pomladne dni W Besedilo: Tine Miheliã Fotografija: Matic Redelonghi

52 Prispevek je popolnoma novo poglavje iz druge, dopolnjene in raz irjene izdaje knjige Slovenske stene Tineta Miheliãa in Rudija Zamana, ki bo letos spomladi iz la pri zaloïbi Didakta. V njej bo opisanih 160 izbranih klasiãnih plezalnih vzponov. Avtor barvnih fotografij z vrisanimi smermi je Petraã JaneÏiã, avtor shem smeri pa Ale Dolenc. O tevilãenje smeri v prispevku je tako, kot bo v knjigi. Oltar, Ru ica in Lo ka stena so poglavja iz plezalske ponudbe Julijskih Alp, ki so manjkala v prvi izdaji Slovenskih sten. Zakaj? TeÏko je najti prave razloge. Kar zadeva Ru ico, pa je vsaj eden zanesljivo razviden: stene, ki bi bila tako skrita pred pogledi in dobesedno zakotna, v na ih gorah ne najde. Iz doline je ni videti, opazi jo ele, ko stopi v zatrep krnice Pod Srcem. Vendar pa tam stopi pred obliãje pika in v oãeh ni mesta za kaj drugega, tako da komaj ãaka na sreãanje s slavnim plezalskim prvakom. Zgoraj na kakem poãivali ãu, ko te bo v senãni severni steni nemara mrazilo, pa bo onstran zatrepa zagledal sonãne plo ãe strme prisojne stene. Mnogim pomeni ta skrita stena popolno neznanko in moramo povedati, kje je. JuÏna stena Ru ice se sonãi prav nasproti severne stene Frdamanih polic onstran krnice Pod Srcem. Tudi sicer je Ru ica (pribl m) zavita v tevilne skrivnosti. Z bliïnjo sosedo Rigljico (ta ima lepo severno steno kandidatka za tretjo izdajo!) sestavljata enotno gmoto drznega, robatega videza. Na vrh spleza le redko kdo, pristop je zelo zahteven. Odroãnost in skromnost te gorske skupinice ponazarja tudi to, da se zemljepiscem in gornikom doslej e ni uspelo za trdno zmeniti, kako se te gore sploh imenujejo, pa tudi za vi ine si ne bi upal nihãe dati roke v ogenj. No, plezalci smo se trdno odloãili: gremo plezat v juïno steno Ru ice in pika. Torej: ãe katera izmed sten v Julijskih Alpah zasluïi primero s priljubljenim Koglom, je to najprej juïna stena Ru ice. Saj se skoraj vse ujema. JuÏna lega, (skromna) vi ina, (velika) naklonina, dobra skala... Seveda se razume, da je postala juïna stena Ru ice igri ãe za pomladno ogrevanje, vendar pa mora biti Ïe prej»vplezan«, saj stena ne premore nobene smeri tipa in teïavnosti Virensa. Kljub zakotnosti je zelo obiskana in tudi na gosto preplezana. Nekatere smeri so v celoti opremljene, ne manjka tudi svedrovcev, ãeprav po njej najveã plezajo»friki«. Stena moãno prera ãa okvir plezali ãa, saj konãno sestavlja delãek veliãastne martulj ke skupine. Monolitna, navpiãna stena se po 250 metrih spremeni v strm, ru nat kaos, ki sodobnemu plezalcu naïene strah v kosti. Ne bojte se: po veliki osrednji zajedi, v kateri poteka smer Aga, je urejena sestopna pista. Drugih moïnosti nima smisla opisovati, saj bi lo za popolno teorijo. Prepu ãamo jih osebni pobudi; ta bo vedno cenjena. Steno je pred pol stoletja odkrila znana jeseni ka naveza Kru ic ilar in preplezala dve lepi klasiãni smeri, ki sta e danes zelo priljubljeni. Po prvih vzponih je v njej zaãuda vse do izbruha portnega plezanja vladalo mrtvilo. No,»friki«so se potem lahko res napasli. Danes je ta» portna«stena preplezana po dolgem in poãez. V zbirki za klasike se je zna la predvsem zato, ker je paã v Martuljku. Mislim, da je s tem vse pojasnjeno. Ni torej treba posebej povedati, da se pred plezanjem v Ru ici prenoãi v Bivaku pod pikom, saj bi drugaãe turi nekaj pomembnega manjkalo. Plezanje v Ru ici v vroãem poletju pa odsvetujemo. Izhodi ãe: Bivak pod pikom (1424 m) stoji v gozdu na zahodnem robu krnice Pod Srcem; dostop je po markirani poti iz Martuljka (slabi 2 uri). Bivak ni oskrbovan, kljuã dobi pri Omanovih v Martuljku ( t. 62). Plin, voda v cisterni (okusnej a je pri studencu ãetrt ure pod bivakom). Dostop: Od bivaka do vznoïja stene je slabe pol ure hoda ãez lahko prehodni drn in strn (poznavalci gredo po lepi stezici). Sestop: Veãina plezalcev sestopi po urejeni pisti, ki vodi ãez veliko osrednjo zajedo (smer Aga) levo od opisanih smeri. Pet spustov po 50 m, ne pozabi na dvojno vrv! 49

53 Na a smer Skrita stena za pomladne dni 106. DIREKTNA SMER V/IV+, 250 m, 3 4h Prva plezala Janez Kru ic in Janko ilar leta Prvo predstavljamo najstarej o smer v juïni steni. Danes sicer sodi med manj ponavljane, vendar ima v Ru ici in sploh v resni martulj ki skupini spo tovano mesto. Ko sta se Janez in Janko sreãala z nedotaknjeno steno, sta jima morali pasti v oãi dve veliki razãlembi. Steno razpolavlja veliãastna zajeda, na desni pa sta opazila podobno razãlembo, ki je izrazita le v zgornjem delu. Osrednja zajeda je bila za tisto obdobje nemara le preveã divja, pa sta se lotila de- 50

54 W sne. (No, tudi leva ju je e kako mikala, saj sta dve leti pozneje speljala drugo smer v njeni neposredni bliïini.) Direktna smer torej poteka po desni zajedi, ki je spodaj ni. Njeno vznoïje se doseïe na precej zapleten naãin od desne. Plezanje je seveda znaãilno za Ru ico: strme plo ãe z dobro skalo, vmes koãljive drnaste poliãke, kak grmiã ru ja, ves ãas velika izpostavljenost. Velika izstopna zajeda je zelo gladka. Smer ni opremljena. Vstop je na zeleni glavi pod desnim delom stene precej desno od vpadnice zajede. Opis: Po naravnih prehodih ãez lahko steno (veã moïnosti) se gre navzgor na travnato poliãko, ki pelje levo do navpiãnega kamina; tega sestavlja nekak na luska. Po njem (V ) se nadaljuje pot do pomola z ru jem na levi, nato levo navzgor po naravnih prehodih (poliãke, trava, tu in tam grm ru evja) ãez precej strmo steno do stolpiãa. Levo od njega stopi v omenjeno glavno razãlembo, ki je tam e oblikovana v kaminasto poklino (V). ele razteïaj vi e se oblikuje lepa, izrazita zajeda, ki pa je zelo gladka; varovali ãa so le skopa. Po njej pleza dva razteïaja (IV+) do konãnega previsa. Pod njim preãi ãez plo ão levo (V, vãasih smo tam ãez kar zanihali po vrvi) na zasilno stoji ãe. Do roba stene je e kratek razteïaj ãez strme plo ãe (V ). Prestop levo k sestopni pisti je dolg kakih 50 m, precej zapleten in»kosmat«, ampak e zdaleã ne tako kot nadaljevanje po ru ju in grapi proti vrhu in potem sestop po normalni smeri. (V AR t. 48 tam so objavljene tri sodobne»frikovske«smeri je podatek, da je sestopna pista urejena tudi v obmoãju Direktne smeri.) 107. KU TRASTA SMER V/IV+, 250 m, 3 4 h Prva plezala Marija (takrat e Perãiã) in Andrej tremfelj leta Andrej je najbrï v mislih trasiral to smer med katerim izmed svojih tevilnih plezanj v Frdamanih policah. Ku trasta smer je danes velika klasiãna smer Ru ice. Vije se (precej vijugasto) ãez osrednjo steno desno od velike zajede (levo od streh). Podobno kot Direktna se spodaj trudi, da bi dosegla vodilno razãlembo, ki je zarezana le v zgornji del stene. To je strm kamin, ki ponuja res odliãno plezanje. Velika spodnja zanka v desno je paã cena, ki jo mora plaãati za uïitek. Tam mora preplezati marsikatero drnasto poliãko, preãesati kak sku tran grm ru ja, ampak ves ãas kar zares plezati. Klini niso ravno na gosto posejani. Opis: Smer se zaãne na izraziti travnati poliãki, ki prereïe vznoïje osrednje stene. Nanjo spleza od leve po izraziti razãlembi (II) kakih 50 m levo od vpadnice velike strehe. Poliãki sledi razteïaj desno mimo ru ja in nekoliko nerodno okoli roba na teraso pod zajedo (svedrovec). Nadaljuje levo navzgor po travnati zajedi (IV+), nato levo skozi sku tran grm in navzgor na stoji ãe. Zajeda se nadaljuje na desni in kmalu pripelje na kru ljivo poliãko pod plo ãami. Po njej se gre levo do hrapave ãrne plo ãe in ãeznjo na udobno polico, nato levo okoli roba in navzgor po zajedi (IV) v dno izstopnega kamina. Po treh razteïajih imenitnega plezanja (IV+) se znajde pod zakljuãnimi previsi, ki bi te moãno prestra ili, ãe ne bi vedel, da jih je mogoãe prelisiãiti ob pomoãi preduha (V). Smer se konãa pri macesnu tja pripelje od leve grapa, nadaljevanje velike osrednje zajede. Po njej poteka sestop LIJAK VI+/VI, 250 m, 3 5 h Prva plezala Benjamin Ravnik in MatjaÏ Ravhekar leta Izmed smeri»novega vala«v juïni steni Ru ice predstavljamo Lijak, ki po naãinu plezanja in znaãilnostih e najbolj ustreza kriterijem in naãelom, ki jih gojimo v tej knjigi. Smer pa je od prej opisanih za pomembno stopnjo teïja in pomeni privlaãen izziv za dobro nabru enega plezalca dana nje ole. Ime je dobila po gladkem Ïlamborju v zgornjem delu, ki je kljuãno mesto. V njem varovanje ni najbolj e, nujna oprema (ob obiãajni seveda) pa je friend t. 2.5 ali 3, ki edini sede v edino vdolbino v zgornjem delu»lijaka«. âe pa se ti zdi to zahtevno mesto preveã tvegano, lahko vzame spodnji del smeri kot uvod v Ku trasto, saj poteka v vpadnici njenega lepega izstopnega kamina (lijak je zarezan v zgornjo previsno steno desno od Ku traste). Spodnji del smeri poteka po ra- 51

55 Na a smer Skrita stena za pomladne dni zloãni razãlembi, pri kateri (velika!) naklonina ne odneha niti za ped, zahtevnost plezanja pa nekoliko blaïi zelo dobra skala, ki ponekod spominja na pakleni ko. âeprav je smer kar precej obiskana, e ni dokonãno opremljena. V Lijak ne stopaj, kadar v zgornjih grapah e leïi sneg, saj se skozenj odceja voda (ime!). Na a smer stopi v steno skupaj s Ku trasto, torej na zaãetku strmo vzpenjajoãe se poliãke, ki pelje desno gor na veliko spodnjo polico. Opis: Omenjeni poliãki sledi le kratek ãas, v vpadnici vodilne razãlembe spodnjega dela smeri pa jo ureïe naravnost gor ãez plo ãe. Prvi razteïaj (V ) konãa na veliki polici, ki prereïe vso spodnjo steno. Omenjena spodnja razãlemba je visoka dva razteïaja. Zaãne se s kratko, proti levi obrnjeno zajedo, nato pleza ãez plo ãe do stre ice, jo obide na levi in nadaljuje po poãi do stoji ãa. V drugem razteïaju je zajeda izrazitej a, spodaj pa plezanje popestri prehod ãez lusko. TeÏavnost: ponekod VI. V laïjem svetu se (nekoliko desno) v kratki zajedi sestane s Ku trasto, potem pa jo pusti na levi in nadaljuje po evno desno do stoji ãa na ru nati poliãki. e 20 metrov desno, nato pa po evno desno navzgor, najprej po poãi, nato ãez plo ãe (IV+), do stoji ãa levo tik ob vstopu v gladki Ïlambor lijak (svedrovec). NajteÏji razteïaj smeri (VI+) je kar dolg. Spodaj najde v lijaku dva, tri kline, zgoraj pa daje edino moïnost varovanja Ïe omenjeni metulj 2.5. Nad lijakom te ãaka e razteïaj laïjega plezanja ãez poloïnej e skale, mimo drevesca, ki trli iz stene. Tako doseïe pora ãeni svet vrh glavne stene. Od tam se vzpne proti levi na glavico z macesnom, na katero izstopi Ku trasta smer, od druge strani pa pripelje grapa nadaljevanje velike osrednje zajede (smer Aga). Po njej poteka sestop (pet spustov po vrvi 50 m). 52

56 b 8. Turnosmuãarsko tekmovanje Jezersko 2003 Besedilo: Brane Îagar Nervoza na startu nara ãa. V hladnem oblaãnem jutru se zbirajo tekmovalci, ki se bodo Ïe osmiã podali na tekmovanje v turnem smuãanju. Za najbolj ambiciozne pomeni Ïe na startu si je treba zagotoviti dober poloïaj, saj vsaka zgubljena sekunda teje in jo je med tekmovanjem teïko nadoknaditi, e posebej letos, ko tekmovanje poteka po novih pravilih v skladu z pravili zdruïenja ISMC (International Council of Ski Mountaineering Competitions). Slovenija, oz. PZS je konec leta 2002 pristopila k zdruïenju, ki pod okriljem UIAA ureja pravila, licenciranje, izobraïevanje kadrov in skrbi za nadzor nad dopingom. Tako se je pridruïila pisani dru ãini drïav z vseh celin, kjer organizirano potekajo tekmovanja v tej novi portni panogi. Tudi po novih pravilih se tekmuje v parih. Ekipa dveh tekmovalcev v Ïenski, me ani in treh mo kih (mladinski, ãlanski in veteranski) kategorijah sku a kar najhitreje priti na cilj, pri ãemer je potrebno oznaãeno progo premagati v razliãnih tehnikah napredovanja. V ozadju se oglasi trobenta... Med ropotanjem ãevljev, kripanjem snega in deljenjem ohrabrujoãih besed zavlada trenutek ti ine... Minuta v spomin prijateljema, Luku in Radu, katerima je vsakoletno sreãanje turnih smuãarjev posveãeno. Slike preteklosti poletijo v mislih, trenutki grenkobe, prizori sreãanj, skupnih nastopov... Potem rezko poãi lovska pu ka in tekmovalci v teku z smuãmi na ramah zavijejo po ozkih va kih poteh proti Stari cerkvici Sv. OÏbolta na hribu. Prvih petsto metrov proge je treba premagati pe, saj, kot je v zadnjih letih Ïe obiãaj, v dolini snega ni na pretek. Kolona se do mesta, kjer je treba nadeti smuãi Ïe dodobra raztegne, tako ni teïko najti prostora, kjer kar se da hitro poloïi smuãi na tla, za trenutek preveri koïe za vzpenjanje, zapne okovje in se posku a hitro prilagoditi novemu naãinu gibanja.v naslednjih 10 km si smuãi ni veã potrebno sneti. Mimo opu ãene Murnove kmetije se po gozdnih poteh pod Vernikovim Grintovcem povzpnemo do Vernikove planine in naprej v osrãje Komatevre. Napornim vzponom sledijo dalj e ravnine, kjer je mogoãe malo sprostiti korak, se za trenutek ozreti okoli sebe in oceniti, je mogoãe hoditi e kaj hitreje, ali pa se mi lahko zgodi, da mi zmanjka moãi e preden doseïem najvi jo toãko vzpona? Posebno zanimivo je dogajanje na ãelu kolone. Tone in Drejc Karniãar veãji del proge zanesljivo drïita prvi poloïaj. Tesno jim sledi druga ekipa Jezerskega AnÏe in Milan enk. Vendar tudi prva ekipa GRS Celje Marko Lihteneker in Grega Justin in ekipa GRS Mojstrana Izidor Kofler in Rajko Lotriã ne Ïelijo odstopiti od boja za vodilni poloïaj. âlani ekip se obãasno malo pome ajo med seboj, vendar je potrebno kontrolne toãke po pravilih vedno zapustiti skupaj, tako mora hitrej i vedno poãakati svojega kolega... Odloãilen za uspeh na tokratnem tekmovanju je spust z najvi je toãke na progi. Z koïami na smuãeh je potrebno po zelo razgibani smuãini loviti ravnoteïje in se na kratkih vzponih hitro prilagoditi hoji. Pri spustu je zaradi naglice pri lo do kar nekaj padcev, najslab e sta jo odnesla ãlana ekipe GRS Celje, saj je Marko Lihteneker z nalomljeno smuãko le z veliko truda dosegel cilj. Na zadnji kontrolni toãki je potrebno sneti koïe s smuãi in se pogumno spustiti 2 km po ovinkasti gozdni cesti v cilj. Najveã smuãarskega znanja in spretnosti pokaïeta spet Tone in Drejc Karniãar in se v cilju zasluïeno veselita zmage, Ïe ãetrtiã zapored! Med Ïenskimi ekipami, ki so tekmovale na nekoliko skraj ani progi sta zmagali Jana Trobi in Mirjam Leban, med kar enajstimi me animi ekipami sta bila najbolj a Lidija in TomaÏ Per e, med mladinci PrimoÏ enk in AljaÏ Karniãar, med veterani pa Tone Vovk in Stane Grudnik. Na tekmovanju je nastopilo 50 ekip, tudi iz Avstrije in Hrva ke, kar je dober obet za prihodnost tega novega porta v Sloveniji. Podrobnej e rezultate s tekmovanja in veã o podobnih tekmovanjih je mogoãe najti na internetu:

57 PISMA BRALCEV PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Spomin na vpisno knjigo Uredni tvo Planinskega vestnika je pred ãasom prejelo pismo in sliko Franca Ceklina, v katerem se spominja narodnega heroja Ivana Likarja Soãana in 50. obletnice postavitve nove vpisne knjige na Mangartu. To je bilo 28. avgusta Franc Ceklin je o tem dogodku v Planinskem vestniku Ïe pisal (1986, str ). V spomin na dogodek objavljamo odlomek iz ãlanka in sliko. Uredni tvo Planinskega vestnika:»osem let po Soãanovem juna kem boju z Nemci na Jezerski planini. Tudi zdaj je avgust. Zvedeli smo, da je z vrha Mangrta zginila vpisna knjiga. Govorijo, da so jo najbrï vzeli italijanski vojaki. Morda. Saj smo v obdobju stopnjevanja napetosti med na o drïavo in njeno zahodno sosedo. âez leto dni bo spregovorila Okroglica in Kras bo zatem sli al roïljanje oroïja na obeh straneh. Po ihtu, po drugi popoldanski uri (z dovoljenjem KNOJ a v Ïepu), skoãimo z avtom do zadnjega cestnega predora, nato na sedlo (2072 m) in od tam po stezi prek italijanske strani na UdeleÏenci vzpona na Mangart 28. avgusta 1952: (z leve) Franc Ceklin, Tone Kodriã, Vinko Kramar in Peter Berginc. Zadaj Kotovo sedlo, nad zasenãenim Plani kim zatrepom oïarjeni rob verige it, desno pa Jalovec z dvori ãne strani. vrh Mangarta. (Na o, zavarovano pot po zahodni steni smo zgradili ele naslednje leto.) Utrdimo razmajani koren kovinske skrinjice in vtaknemo vanjo novo, prineseno vpisno knjigo. e posnetek z osvetljenim Jalovcem v ozadju in drugi, z zasenãenimi Zahodnimi Julijci, ãez katere veãerno sonce izteza dolge svetle pramene. Na vrnitvi, blizu spominske table nesreãneïu, ki je svoj ãas strmoglavil v brezdanji prepad, posedemo. Popolna ti ina. Skale, doslej oblite z zlato luãjo veãera, poãasi zakrvave. Pod nami v tisoãmetrski globini Jezersko planino in oãesci Belope kih jezer zlagoma zagrinja mrak. Nad nami, na vrhu na e gore, pa nova vpisna knjiga hrani tudi Soãanovo izpoved: Tu tisoã tristo let na rod Ïe Ïije In na o zemljo v krvi, ognju brani, Ta prst kosti pradedov na ih hrani, Otrok tu na ih bodo domaãije!* * Glej faksimile vpisne knjige z verzi v Planinskem vestniku 1953, stran 689. Faksimile vpisne knjige v Planinskem vestniku 1953, str. 689, avtor perorisbe: Ivan Filli Motivi mladih za gorni tvo in pohodni tvo Hribi in gore so svet, ki ga lahko doïivljamo v vseh Ïivljenjskih obdobjih in letnih ãasih. Sprva v spremstvu star ev, nato vzgojiteljev in uãiteljev. Ko pa si pridobimo dovolj izku enj, ga lahko doïivljamo 54

58 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 PISMA BRALCEV sami ali s prijatelji. Postopno se navada spremeni v potrebo in ljubezen do gora, postane naãin Ïivljenja, dragocena oblika rekreacije. Skrivnostno se nam prikrade v srce, kot je skrivnostna gorska pokrajina sama. Kaj nas privlaãi, da Ïe stoletja rinemo v ta divji, teïavni, a vendar tako ãudoviti svet? Motivi so gibalo gorni kega delovanja v vseh starostnih obdobjih. Îivljenje mladih je usmerjeno v raziskovanje in vrednotenje. Naravne in druïbene znaãilnosti gorskega sveta so prostor, ki je izredno zanimiv za spoznavanje, doïivljanje in pridobivanje bogatih izku enj. Gorska pokrajina je torej pomemben motivacijski prostor. Hoja kot elementarna oblika ãlovekovega gibanja je lahko portna, rekreativna, druïabna, pouãna. Povezana je s spoznanji naravnih zakonitosti, ki so jih razkrile naravoslovne znanosti. âe je hoja samo telesna dejavnost, je vrednotenje spoznanj in doïivetij duhovno bogastvo. Krepita se prijateljstvo in spoznavanje domovine in tujine. Ve ãine gibanja v gorskem svetu so dragocena izku nja za mladega ãloveka, saj se uãi orientacije, pravilnega vrednotenja druïbe in pomoãi v nesreãi ter tako izpopolnjuje svojo osebnost. Tudi v dolini mora znati premagovati ovire. Z razvojem ãlovekovega odnosa do narave se spreminjajo tudi motivi. Ti so odvisni od kulturne in Ïivljenjske ravni druïbe, druïine in posameznika. Mnogo mladih gornikov ne razmi lja, zakaj hodijo v gore. Nekateri hodijo zato, ker so blizu, ker jim je to v eã ali ker gredo njihovi prijatelji. DoÏivljanje gora je du a gorni tva, ne glede na to, za kak en doïivljaj gre. Ugotavljam, da mladi hodijo v gore zaradi: rekreacije (telesne in du evne sprostitve),»raziskovalnih«nagnjenj (naravne in kulturne znamenitosti), Ïelje po uveljavljanju (pred seboj ali pred prijatelji), Ïelje po zmagi (uïivajo, ãe kljub naporom z voljo in svojimi lastnimi moãmi premagajo veliko razdaljo in vi ino), zdravstvenih priporoãil (npr. bolezni dihal), umika iz mestnega vrveïa in vsakdanjih olskih obremenitev v svet ti ine in miru, druïbe prijateljev in moïnosti bolj spro ãenega vedenja, zbiranja Ïigov za transverzale. Mladih planincev ne vodi v gore samo en motiv, temveã se jih veã na razliãne naãine prepleta med seboj. Vsak pa jih sprejema po svoje. Branka Mestnik, mentorica planinskega kroïka na O Gorica, Velenje Od tod in tam Zimski ãas naj bi bil ãas mirovanja, pa ni tako. Pridni in delavni ljudje, planinci in gorniki sploh ne mirujejo. Spominjam se davnega leta V gostilni pri Jankotu v Trenti je prenoãeval starej i mo- Ïakar, doma iz Trsta. Bil je mraz, zapadlo je precej snega, ponoãi pa je svetila debela luna. Ne glede na zimske razmere se je moïakar podal v gorski masivni svet, ãlovek bi dejal, da se podaja v nevarnost, on pa:» To je uïitek in sprostitev.«ele danes osamelega gornika razumem, da je iskal zimsko idilo, nemoteã mir in ledeno skorjo v grapah. V slehernem zasneïenem toru je videl svojevrsten spomenik narave, zato je s sabo nosil fotoaparat, daljnogled, opremo, ki je tudi sluïbujoãi miliãniki takrat niso imeli. In tudi zdaj smo v zimskem obdobju in prav je, da se ãlovek giblje vse leto v zimskem ãasu, da bosta spomladanska tura in hoja laïji. Zimski ãas je sicer ãas nahoda, dihalne poti v ãlove kem organizmu se krãijo, iz nosa po malem kaplja in to je tudi vzrok za odvrïene papirnate robãke. Skupinsko onesnaïevanje je e bolj vidno in opazno. Nad na im mestom Ïe dalj ãasa obnavljajo grajsko obzidje, da bi ohranili tloris nad mestom. Sezonski delavci so od li, v okolici pa pustili obilo plastiãne embalaïe, cigaretnih in kovinskih» katel«in druge nesnage, naravi v objem, poseben ãar zanemarjenosti. OdvrÏenega se je»nabralo«za tri velike vreãe in veã. Naj veljata planinski rek in svarilo, da odpadki sodijo v dolino, iz katere prihajajo in v kateri so bili doma. Janko Mlakar Zbornik PD Kobarid Zdravko Likar: Planinsko dru tvo Kobarid Zbornik, 152 str., zaloïilo PD Kobarid. Planinsko dru tvo Kobarid je oktobra lani slavilo 50. obletnico ustanovitve in ob tej priloïnosti izdalo imeniten zbornik, ki ga je napisal dolgoletni predsednik dru tva Zdravko Likar. Planinska dejavnost pa je na Kobari kem e veliko starej a, saj so Ïe pri ustanovitvi So ke podruïnice SPD v Tolminu leta 1896 sodelovali nekateri planinci iz Kobarida. Leta 1905 je postal predsednik podruïnice dr. Rudolf Gruntar iz Kobarida in jo vodil do leta Po strahotah prve svetovne vojne je v obdobju italijanske in pozneje e fa istiãne okupacije organizirana planinska dejavnost na Kobari kem seveda zamrla. V drugi svetovni vojni so se tevilni 55

59 LITERATURA PLANINSKIvestnik 03 / 2003 kobari ki planinci udeleïili narodnoosvobodilnega boja in nekateri so padli kot partizani. ele po letu 1945 so bile ustvarjene ugodne razmere za vnoviãen razcvet organiziranega planinstva na Kobari kem in decembra 1952 je bilo ustanovljeno planinsko dru tvo. Njegov prvi predsednik je bil Mirko Fratina. Ob ustanovitvi so si zastavili in zapisali tele temeljne cilje:»gojiti ljubezen do planin, do zdravega porta planinarjenja, posebno pri mladini...; vzgojiti v mladini ljubezen do gora, pokazati ji njihovo lepoto v vseh letnih ãasih, dolïnosti pravega planinca v gorah, ãuvati floro in favno pred uniãevanjem.«poleg tega je bilo dru tvo takoj na zaãetku in nato nadaljnjih petdeset let aktivno tudi na tevilnih drugih podroãjih. âe le beïno pregledamo kroniko dru tva, nas mora njegova dejavnost navdati z obãudovanjem in priznanjem: ustanovitev Postaje GRS, markiranje poti na Krnskem pogorju, Stolu, Matajurju in drugod, odprtje planinskega doma na Vrsnem, ustanovitev mladinskega odseka, nadelava Zahodne dreïni - ke smeri in poti Silva Korena na Krn, ustanovitev Planinskega dru - tva Beneãije (tesno sodelovanje z bene kimi planinci je bila vedno prednostna naloga PD Kobarid), odprtje koãe na Stolu in bivaka na ârniku, zgraditev koãe na planini Kuhinja in bivaka Hlek pod Vr anjo glavo, odprtje nove koãe na planini Kuhinja, potem ko je stara pogorela, zgraditev bivaka na Muzcu, tevilni izleti v domaãih in tujih gorah, tevilni tabori in spominska sreãanja in e in e bi lahko na tevali. Ne moremo pa prezreti, da v galeriji tevilnih likov, ki nastopajo v sagi o Planinskem dru tvu Kobarid, upraviãeno zbudi najveãjo pozornost podoba nepozabnega alpinistiãnega»vagabunda«z DreÏnice Alojza Fona Hulja, ki je s svojo neuniãljivo energijo uresniãil marsikatero dru tveno nalogo. Sreãna okoli ãina, da so svojo dejavnost skrbno dokumentirali, je omogoãila neutrudnemu Zdravku Likarju napisati veliko veã, kot bi lahko dal»suhoparni«zbornik. S kleno in Ïivo besedo nam je prikazal, kako lahko prizadevno planinsko dru tvo s svojim delovanjem kulturno obogati Ïivljenje v svojem kraju, ko v neposrednem stiku s ãudovitim naravnim okoljem izvaja svoje poslanstvo. Zanimivost in privlaãnost knjige poveãajo tudi tevilne fotografije, ki dopolnjujejo besedilo, odliãni konãni vtis pa zaokroïi osupljivo lepa fotografija zasneïenega Krna na naslovnici. Andrej Ma era Priroãnik za markaciste Priroãnik za markaciste, BoÏo Jordan et al., Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2002 Da varno hodimo po planinskih poteh, imajo veliko zaslug tudi markacisti ali, kot jih je imenoval Rudolf Badjura, lisarji. Rdeãe bela znamenja so pogosto edini znak, ki nas pripelje do Ïelenega cilja. Kam jih narisati, kako zagotoviti, da ne bodo prehitro zbledela in da jih bo popotnik videl z obeh strani poti? Odgovore na taka in podobna vpra anja bodo markacisti dobili v uãbeniku, ki je nedavno iz el pri PZS. Nasvete so prispevali BoÏo Jordan, JoÏe Rovan, Tone Tom e in Baldomir Bizjak. Slog je sicer silno telegrafski, nekatere kratice sploh niso razloïene in lahko le ugibamo, kaj pomenijo. Vãasih bi prav gotovo kazalo kak no stvar e malce pojasniti, zapisati e kak no besedo, pa vendar bo nadobudnemu markacistu uãbenik v izdatno pomoã. Veãina napotkov je namreã lepo ilustriranih s preglednimi risbami in skicami (delo Toneta Tom eta). V uvodnem delu je najprej fotografija Alojza Knafelca, oãeta danes Ïe slavne markacije, sledi nekaj splo nih podatkov o organiziranosti markacistov in pomenu planinskih poti, drugo pa so bolj ali manj smernice za delo markacistov postavljanje smernih tabel, risanje markacij in smernih pu ãic, opremljanje poti ob hkratnem varovanju narave ipd. V besedilu se v okvirãkih pojavljajo najpomembnej a pravila; lepo bi bilo, ãe bi jih avtorji zbrali tudi v povzetku, iz katerega izvemo tudi nekaj o zgodovini planinskih poti. Priroãnik bo markacistom omogoãil, da bodo e bolje izpolnjevali svoje poslanstvo varno pripeljati ljubitelje narave in gora do zastavljenih ciljev. Marjan Brade ko SneÏni plazovi v Sloveniji SneÏni plazovi v Sloveniji, Miha Pav ek, Geografski in titut Antona Melika, ZRC SAZU, Ljubljana

60 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 LITERATURA Kak na je moã sneïnega plazu, lahko spozna le gornik, ki se sreãa z ostanki opusto enja, z narivi kje v dolini Tamarja, morda z grozljivimi metrskimi zelenimi kroglami ledu, ki jih puste plazovi v grapi Gruntovnice in e kje. Miha Pav ek, avtor nedavno iz le knjige SneÏni plazovi v Sloveniji, pove, da pritiski v drveãem plazu dosegajo veãtonsko moã. Odtod tudi ru ilni uãinki, ki jih kljub nekoliko skromnej im zimam lahko opazimo v na ih gorah. Knjige, ki je iz la v zbirki Geografija Slovenije pod zaporedno tevilko 6, je na prvi pogled ena sama statistika. Gre namreã za dokaj zahtevno strokovno besedilo, vendar bi ga vsakdo, ki zahaja v predele narave, ki jih ogroïajo sneïni plazovi, moral prebrati. Obdelava veã kot tisoã plazov iz lavinskega katastra Slovenije je namreã prinesla toliko drobnih zanimivosti, izsledkov in nepriãakovanih rezultatov, da Ïe to na obiskovalca ogroïenih predelov deluje kot svarilo. Tak en naj bi bil tudi namen omenjenega dela. Posebno preseneãa ugotovitev, da sneïni plazovi ne ogroïajo le strmih poboãij nad so ko dolino tam jih je pri nas najveã, paã pa tudi na videz nedolïni sredogorski svet, seveda v primernih razmerah. Ko avtor obravnava t. i. obmoãje proïenja plazu, na teje vrsto dejavnikov in navaja razmere, ki so za proïenje plazov e posebno ugodne. In teh noben obiskovalec gora ne bi smel spregledati. Tudi ãe smo e tako izku eni in ãe smo plazove Ïe doïivljali iz oãi v oãi, moramo namreã vedno znova prepoznavati nevarnosti in se jim po moïnosti izogniti. Po branju knjige bo vsakdo za odtenek bolj izku en in morda mu bo hitreje jasno, zakaj so nekatera poboãja e posebno nevarna: denimo jugovzhodna poboãja vrhov v Lo ki steni in enako leïeãa poboãja v grebenu Svinjak Bav ki Grintavec Trentski Pelc. Tam so pri nas najveãji plazovi, tako po obsegu kot po vi inski razliki in dolïini. Bralec bo ob pomoãi statistiãnih podatkov in simulacije ogroïenosti, ki jo je avtor izvedel na podlagi podatkov iz geografskega informacijskega sistema Slovenije, razbral, da je najbolj nevarno na zmerno strmih poboãjih v hudih strminah se plazovi proïijo sproti. Avtor opozarja tudi na znaãilnosti plaznic; nekatere, ki za plaz niso najbolj ugodne, namreã postanejo ob ponavljajoãih se plazovih hudo nevarne, saj jih ti lepo zapolnijo, da postanejo gladke, dolgotrajno sneïenje pa lahko povzroãi orja ke plazove, ki doseïejo celo mesta v dolini, kjer jih ne bi priãakoval nihãe. Da preventiva ni nikoli odveã, priãajo tevilne nesreãe, v katerih postanejo Ïrtve tudi izku eni gorniki, celo re evalci, kot je pokazala nedavna nesreãa v Krmi. Knjiga Plazovi v Sloveniji je obseïna, dobro napisana, resnici na ljubo pa je za povpreãnega obiskovalca gora dokaj strokovna. Resda tevilni grafi in ponekod spremljajoãe fotografije pojasnijo marsikaj, pa vendar bi kazalo za javnost e kaj poenostaviti ali bolj nazorno prikazati. Prav gotovo bo delo v bodoãe e doïivelo ponatise, saj tudi lavinski kataster, ki je bil vir informacij, e ni dokonãan. V vsakem primeru pa podrobno branje vsem, ki se lahko sreãajo s sneïnimi plazovi, postreïe z zares zanimivimi ugotovitvami. Marjan Brade ko âe e niste vedeli... V svoji knjigi ole mojega Ïivljenja (Mohorjeva zaloïba, Celovec, 2002) je gospod Reginald Vospernik, do nedavnega ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu, zapisal tudi: Odbor olske skupnosti je na svoji seji v navzoãnosti vseh ãlanov sprejel naslednje soglasne sklepe: 1. S priãetkom olskega leta 1999/2000 priãnemo z avtonomnim projektom»razred Julius Kugy«z italijan ãino od 1. razreda in z dijaki iz sosednjih deïel Slovenije in Furlanije Julijske krajine skupno s koro kimi dijaki. Razred bo poimenovan po znanem alpinistu Juliusu Kugyju, ki je nekak simbol nadnacionalnosti (mati trïa ka Slovenka, hãerka slovenskega prevajalca Danteja v sloven ãino, oãe Koro ec iz Lipe pri Peãah oz. Podklo tru), on sam zavzet alpinist v slovenskih Julijcih. Obvladal je vse tri jezike in iskal v strpnem duhu stike z vsemi tremi narodi. Njegov osebni prijatelj je bil tudi AngleÏ Compton, ki je zapustil okrog 1700 planinskih risb in slik. Kugy je osnovno obvladal tudi angle ãino, 4. jezik, ki ga nudimo v»razredu Julius Kugy«(Julius Kugy Klasse, Le classe Julius Kugy). Tim, ki bo pripravljen sodelovati pri tem zahtevnem projektu, bo imel prvi celodnevni seminar v soboto, 19. septembra, pod vodstvom prof. Larcherja v Tinjah. Za jesen je naãrtovan tudi lahek pohod po zgornji So ki dolini (zaãetek in cilj: Kugyjev spomenik) kako soboto ali nedeljo. (Stran 107, omemba Kugyjevega razreda tudi e na drugih mestih v knjigi.) Ker je Kugyjevo ime nesmrtno zapisano v zgodovini slovenskega planinstva, sem ocenil, da utegne vestiãka zanimati bralce Planinskega vestnika. Ideja in izvedba Kugyjevega razreda je mednarodno zrela, in na e obvestilo bi se s prisrãnimi ãestitkami svetovljansko usmerjeni slovenski narodni manj ini tukaj lahko nehalo. In tisto, kar sledi, dejansko nima posebne teïe. Gre samo za malo vsebinske kozmetike, da bi mlada srca dobila nekoliko bolj ravno orientacijo. Kugy sebe ni imel za kakega slovenistiãnega virtuoza, nasprotno, znova in znova je obïaloval, da ni ve ã sloven ãine in da mu slovenska gorni ka literatura ni dostopna. To seveda ne pomeni, da ni svojega znanja sloven ãine pripeljal do stopnje, da je domaãa slovenska imena (osebna in ledinska) zanesljivo in spo tljivo zapisoval v slovenski obliki (s slovenskimi ãrkami) toãno po slovenskem pravopisu (npr. ToÏbar, âernuta, Dra ki vrh, Suhi plaz...), brez sledu germanizacije, razen kar je bilo v stari Avstriji zaradi sto in stoletnega nem kega uradovanja ponemãeno ali 57

61 LITERATURA PLANINSKIvestnik 03 / 2003 sploh nem ko, to pa so bila zlasti imena naselij, deïela in gorovij. V imenih je videl podobo narodove du e, poezijo narodove biti, v svojem idejnem in estetskem stremljenju je bil visoko nad moãvaro politikantskega vsakdana, deloval je v najsvetlej i tradiciji starega Rima, ki je, ãetudi davkoses in okupator, pustil zasedene deïele Ïiveti po svoje, ni jim vsiljeval svoje vere in svoje kulture. (»Live and let live«besede seveda niso rimske, vsebina paã, do neke mere zajamãena s»pax Romana«.) V tem smislu so s Kugyjem, plemenitim»rimljanom«, mostom med narodi, zadeli v Celovcu Ïebljico na glavico. Lahko jim ãestitamo in naklonimo prijazen aplavz! Glede Kugyjeve matere velja nemara navesti nekoliko bolj eksplicite, da je bila hãi slovenskega pesnika Jovana Vesela Koseskega. Tudi oãe je bil (koro ki) Slovenec, vendar so v druïini govorili nem ko (ali italijansko). Po spletu nuje in dogodkov je bil Julius (ki se je v zrelih letih imel za»avstrijca«karkoli Ïe to pomeni) namreã rojen v Gorici, veãino Ïivljenja pa je preïivel v Trstu, kjer je tudi pokopan. (TrÏaãani ga imajo za svojega, spomnimo se Kugyjeve steze na Kra kem robu. Ko pa Ïe gledamo na Kugyja kot na most med narodi na stiãi ãu slovanskega, romanskega in germanskega sveta, povejmo, da ga niã manj nimamo za svojega Slovenci: hvalevredni spomenik v Trenti in Koro ci/nemci: Kugyjeva gostilna v Lipi, Rudolf Rother v M nchnu nenehno ponatiskuje Aus dem Leben eines Bergsteigers.) Glede angle ãine ni gotovo, da bi si bil Kugy podjarmil njene osnove, ãeravno je poznal angle ke spise o Julijskih Alpah in je gojil Ïivahne, tudi ãisto osebne stike s prevajalcem svojih del v angle ãino H.E.G.Tyndalom (Aus dem Leben eines Bergsteigers Alpine Pilgrimage; Anton Oitzinger, ein Bergf hrerleben The Son of the Mountains; za to drugo knjigo lahko iz lastnih sku enj potrdim, da je v angle kih planinskih vrstah precej znana). Angle kih spisov o Julijskih Alpah, ki jih je v nem kem prevodu vkljuãil v svojo antologijo F nf Jahrhunderte Triglav, tudi znamenitega Longstaffovega pisma, ni sam prevedel v nem ãino. Dobro pa mu je tekla franco ãina, kot je razvidno iz njegovih spisov o vzponih v Zahodnih Alpah. Enako spo tljivo kot slovenska je zapisoval vsa druga osebna imena, recimo furlanska in italijanska (Pesamosca, Piussi, Samassa),»logiãno«da tudi vicarska, francoska, angle ka»logiãno«pravim zato, ker se glede na zgodovinsko odrivanost naroda proletarca, kot nas je krstil Cankar, zdi»samoumevno«, da se na ega jezika ni uãil noben uradnik vladajoãe drïave in so matiãarji mrcvarili na a imena s tujim pravopisom, kakor se jim je zahotelo, medtem ko so ãisto drugaãe spo tovali pripadnike suverenih drïav in takoimenovanih»zgodovinskih«narodov. Vsaj eno t ko ime je prevzel tudi Kugy, namreã ime Oitzinger, v tej obliki toliko utemeljeno kolikor je posnetek matiãnega zapisa in Ojcingerjevega lastnega podpisovanja. (Primerjajmo Staniãa, kjer se hudujemo nad latinsko nem ko italijanskim zapisom Stanig, vendar je oblika na ig zapisana v rojstni knjigi in tako se je podpisoval Staniã sam, in tako ga zapisuje tudi Kugy. Po novem pa je tudi res, da zlasti Bavarci danes v tolerantni tradiciji starega Rima sledijo na im sugestijam in ga zapisujejo z na im ãrkopisom: Staniã.) Spet pa imajo prav tisti med nami, ki pravijo, da naj bo tovrstne hvaleïnosti Ïe vendar konec. Postali smo enakopraven narod v druïini narodov in ni treba takoj pasti na kolena, ãe se nekdo iz velikega sveta milostno ozre na nas. Res je, to je pesem za dana njo rabo: enakopravni med enakopravnimi, z vsemi pravicami, ki nam gredo. HvaleÏni ostajamo za spo tovanje pravic, ne za milostni griïljaj, ki pade z gospodove mize. Delãek te (samo)zavesti brez dvoma izkazuje tudi Kugyjev razred. Aplavz ponovimo. Stanko Klinar Planinski terminolo ki slovar Albin Mlaã... [et al.], Planinski terminolo ki slovar, In titut za slovenski jezik Frana Ramov a ZRC SAZU, Sekcija za terminolo ke slovarje, Ljubljana, 2002 âe se skupina strokovnjakov, tako z jezikovnega kot s planinskega podroãja, zdruïi v komisiji, ki naj bi pripravila planinski terminolo ki slovar, seveda ãlovek priãakuje veliko. Vsega spo tovanja vredno podjetje. Saj so Ïe bili poskusi, mariskdo je v preteklosti spravljal terminologijo v red, ampak tako zajetna knjiga, kot se postavlja pred bralca zdaj, bo brïãas razloïila vse. Skupaj je je kar za 455 strani, od tega je slabih tristo strani razlagalnega dela, sledijo pa zbrani ustrezniki e v angle ãini, nem ãini, franco ãini (vse tri sta prispevala Stanko Klinar in Pavle egula) in italijan ãini (Franco Slataper). Sestava komisije (Albin Mlaã, Stanko Klinar, Bojan Lesko ek, Bojan Pollak, Franci Savenc, Pavle egula, Albin Vengust in Stanislav Bojan Zupet) z redaktorico Marjeto Humar je taka, da bi se ãlovek brez dvoma zanesel nanjo, tudi recenzenti so ugledna planinska imena. Ko pogledamo izdelek, je videti imeniten. Tudi ko ga pre- 58

62 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 LITERATURA beremo, ne moremo reãi, da je opravljeno delo majhno, e zdaleã ne, ampak pozoren bralec vendarle naleti na nekaj netoãnosti, nedoslednosti ali nejasnosti. Seveda najprej poglejmo, kaj vse je dobrega, na koncu pa natresimo bodice, za katere verjamemo, da jih bodo avtorji ali pa kak na naslednja komisija pobrali z dobro voljo, kot spodbudo. Saj, kot smo sli ali na predstavitvi tega velikega dela, je bila skrb za izbrano besedo v planinskih krogih vedno med vrednotami, ki so visoko spo tovane. Kot smo Ïe rekli, je slovar»razlagalni«, torej razlaga termine, ki so v tak ni ali drugaãni povezavi z gorami, planinami, naravo; nabralo se je kar 3615 gesel (poimenovanj). Zavestno so izpu ãena imena rastlin in Ïivali, zelo je poudarjena planinska oprema, izvemo tako rekoã za vsako vrsto sodobnega tekstila. Kot zanimivost omenimo, da je v doloãenem obsegu v slovar uvr ãeno tudi strokovno pogovorno in niïje strokovno pogovorno izrazje; avtorji to zagovarjajo, ãe da mora mladina poznati tudi prava imena za stvari, kot so» ajba«,» rauf«,» tant«, ãe omenimo le tiste najneïnej e. Naj presodijo bralci! Seveda pa bi brez»fr lusa«in»fajtati se«verjetno lahko zdrïali, mar ne, da o tistih malce vulgarnih niti ne govorimo? Pa tudi nedoslednosti, kot je»kastrola«samo v pomenu»ãelada«, brez tiste»kastrole«, v kateri kuhamo, bi se nekaj na lo. Vsak izraz je razloïen dovolj obseïno tudi za nepoznavalca, sledijo pa e ustrezniki v preostalih tirih omenjenih jezikih. Kjer jih ni bilo moã najti, jih preprosto ni, sicer pa so ponekod opisni, saj so nekateri izrazi paã slovenska posebnost. Pri tem se seveda zgodi kak na nerodnost, tako je denimo na a»baba«v angle ãini samo»dvoglavi vrh«, osamele skale, babe, ki so pogostej e, pa niso prevedene. Precej izrazov je podkrepljenih s ãrno belimi fotografijami, ki pa so ponekod tako slabe kakovosti, da je teïko razvidno, kaj so avtorji Ïeleli pojasniti. Delo je res obseïno, vendar se vãasih spra ujemo, zakaj je kaj sploh uvr ãeno v slovar.»skodelica«je paã tako vsakdanja stvar, da verjetno ni kak na planinska posebnost. Hkrati pa bi zato, ker je slovar paã razlagalni, priãakovali pojasnilo, od kod»pips«za plazovne Ïolne ali»ïimar«za priïemo. Vseh nedoslednosti ne bomo na tevali, omenimo pa jih e nekaj. Ponekod so kratice izpisane (npr. ENSA), vendar brez razlage, drugje pa sploh niso izpisane, temveã navedene samo v prevodu (npr. IKAR). Pri»TCU«pi e, da je to»metulj s tremi izsredniki«, Ïal pa mi, ki smo nekoliko manj podkovani v plezanju, ne izvemo, kaj je ta»izsrednik«. Tudi na koncu slovarja, kjer je pregled ocen teïavnosti plezanja in smuãanja, naletimo na zmedo. Kot najvi ja stopnja po lestvici UIAA je navedena VII. stopnja, pri izrazu»teïavnostna lestvica UIAA«pa lepo pi e, da je razpon I XI. Hm? Ali pa smo mi, ki v plezanju ne segamo v zgornje teïavnostno obmoãje, kaj zgre ili? Saj ne, da bi bilo napaãno, morda potrebuje le kak no vrstico razlage veã, za nas, ki paã Ïelimo vedeti. To vrstico pa bi zlahka pridobili, ãe ne bi avtorji porabili obilo prostora za» portnice«in» portnike«najrazliãnej ih razredov, pa tudi za»vodnike«tak nih in drugaãnih kategorij in organizacij. Mar ne bi bilo laïe to zdruïiti v dalj i opis s podpomeni, podobno kot v jezikovnih slovarjih? Ker v slovarju ne pi e, kam naj bralci morebitne pripombe sporoãajo, smo jih nekoliko veã zapisali semkaj. Ob tem se spra ujemo:»in kdaj sledi dopolnjena in popravljena izdaja?«jezik in dogajanje v gorah sta namreã silno Ïivi stvari. Planinski terminolo ki slovar je vsekakor obetaven zaãetek, zdaj pa ga je treba e malce obrusiti. In da ne pozabimo: redki narodi v svetu, ãe sploh kateri, premorejo tako delo. Avtorji ugotavljajo, da so tudi pri tem, kot kaïe, prvi. Marjan Brade ko Bovec z okolico Letnico 2002 ima najnovej a, Ïe sedma izdaja turistiãne karte Bovca z okolico, ki jo je v merilu 1 : izdala LTO Bovec, kartografsko delo pa je opravil Geodetski in titut Slovenije. Nova izdaja karte niti ne bi zasluïila pretirane pozornosti, ãe ne bi prina ala kopice novosti, ki so seveda odsev prizadevanj bov kih turistiãnih delavcev. Planincem prina a predvsem ture v Kaninski skupini, pa Polovnik in Javor ãek na nasprotni strani Soãe, kaj veã pa na karto takega merila ne gre. V Kaninski skupini so oznaãene tudi smeri turnosmuãarskih spustov. Oznaãene sprehajalne poti so iz Bov ke kotline speljane vse do Srpenice. Najbolj pa bodo novosti veseli kolesarji, natanãneje, gorski kolesarji, saj je na karti oznaãenih pet izletov. Jasno je, da na tako karto sodijo tudi oznake za naravno in kulturno dedi ãino, pa e marsikatera koristna informacija glede nastanitve, pogostitve, parkiranja in podobnega. Za ponazoritev dogajanja med so ko fronto, ostanke katere najdemo okoli Bovca in po gorah nad njim, je koristna e oznaãitev frontne ãrte, na kateri sta si dolga leta prve svetovne vojne stali nasproti italijanska in avstro ogrska vojska. Igor Maher 59

63 NOVICE IN OBVESTILA PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Nepalski konzulat v Ljubljani Od decembra deluje v Ljubljani konzulat Kraljevine Nepal. Funkcijo ãastnega konzula opravlja mag. Aswin Shrestha, ki si Ïe dolga leta uspe no prizadeva za povezovanje med Slovenijo in Nepalom na vseh podroãjih. Vsi, ki se namenijo potovati v Nepal, bodo vstopno vizo za to himalajsko drïavo zdaj lahko dobili v Ljubljani (prej je bilo najbliïje nepalsko konzularno predstavni tvo na Dunaju). Vsekakor si je vizo priporoãljivo pridobiti Ïe pred potovanjem ãe ne drugega, vam bo prihranjeno dolgotrajno ãakanje na vstopne dokumente ob prihodu na nepalsko mejo. Konzulat deluje na Dunajski 104, uradne ure so ob torkih in ãetrtkih od do Informacije se da med uradnimi urami dobiti tudi po telefonu 01/ (Marjeta Ker iã Svetel) Literarni veãer Zvonko âemaïar je v ponedeljek, 9. decembra, v prostorih Dru tva slovenskih pisateljev organiziral literarni veãer v poãastitev mednarodnega leta gora. Prviã pri nas se je zgodilo, da so druïno sodelovali pesniki amaterji in pesniki ãlani Dru tva pisateljev. Med pesniki amaterji so brali svoje pesmi o gorah: Lina Lavrenãiã, RoÏa Peãnik, Marija Bocak Kalan, Fani Kopecky, Fani Nahtigal, Marija Osterman in Zvonko âemaïar. PridruÏili so se jim ãlani Dru tva slovenskih pisateljev, ki pi ejo o gorah: Dane Zajc, Meta Ku ar, Samo Resnik, igralka pa je prebrala nekaj pesmi NeÏe Maurer. (V.H.) 50 let Andrejevega doma Na poslani razglednici 50 let Andrejevega doma na Slemenu je spomin na dva dogodka: 1. Dne 21. septembra 2002 je minilo 50 let od odprtja Andrejevega doma na Slemenu nad o tanjem. Najveã zaslug za zgraditev v letih 1951 in 1952 je imel Andrej Stegnar, direktor tovarne usnja o tanj in predsednik PD o tanj, po upokojitvi tudi agilni odbornik PD Ljubljana matica. 2. Dne 1. oktobra 2002 je bilo na Smrekovcu prvo sreãanje oskrbnikov planinskih koã nad Gornjo Savinjsko, Zadreãko in MeÏi ko dolino. Organiziral ga je Viktor Povsod Fika, znani slovenski oskrbnik. UdeleÏenci so ob koncu poletne sezone malo izmenjali izku nje, se povzpeli na vrh Smrekovca in zedinili za naslednje sreãanje in druïenje na Peci. (Miroslav Îolnir) Mladinske E novice Po dalj em ãasu so 13. februarja s 1. leto njo tevilko v spletno vesolje vnoviã zaplavale Elektronske novice Mladinske komisije PZS. Zaãasno si jih oglejte na naslovu /mkpzs_novice/, pozneje pa se bodo preselile na prenovljene strani Mladinske komisije. Prina ajo vrsto obvestil, informacij o akcijah, taborih, izobraïevanjih, podrobneje je predstavljeno tudi 14. drïavno tekmovanje Mladina in gore, ki je potekalo januarja v Trzinu. (I. M.) Novice iz Vipave Teden otroka v oktobru je bil v Centru za usposabljanje invalidnih otrok»janka Premrla Vojka«v Vipavi v znamenju 5. obletnice pohodov mladih planincev. Ob tej priloïnosti smo dobili prav posebno darilo. Vodstvo centra je ob pomoãi ãlanov Planinskega dru tva Vipava postavilo notranjo plezalno steno, ki je e kako koristna v terapevtske in ne le portnorekreativne namene. Mladim plezalcem, ki jim stro- Plezanje tudi v terapevtske namene 60

64 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 NOVICE IN OBVESTILA kovno pomagajo vipavski planinci, daje stena moïnost krepitve mi ic, koordinacije gibov in samozavesti. V veselem decembru pa smo se pohodniki povezali z vipavskimi planinci in gasilci ter pripravili pohod z baklami na Stari grad. Prav za vsakega na ega otroka se je na la roka ali celo dve v pomoã. Z baklami, ki smo jih priïgali Ïe v centru, smo odkorakali v temo proti ru evinam gradu nad Vipavo. Ko smo prispeli na vrh, nam je dobrodo lico zaïelela najveãja bakla polna luna, ki je tedaj pokukala izza obzorja in razsvetlila dolino pod nami. (Helena Kravos) Na mohorju podeljujejo tudi medalje (foto: Fanika Wiegele) Planinci vrtca Zarja Celje V olskem letu 2002/03 je v program Zarjin planinec vkljuãenih 40 otrok, starih od 5 do 7 let. Vsak mesec opravijo po en izlet v bliïnjo okolico. Povzpeli so se Ïe na Hom, Svetino, Resevno. Hom je Ïe nekaj let cilj prvega izleta, ki je namenjen medsebojnemu spoznavanju in slovesnemu sprejemu v PZS z izroãitvijo Dnevnikov mladih planincev. V programu imajo e vzpon na Brnico, Celjsko koão, Mrzlico ter zadnji izlet v osrãje Savinjskih Alp, kjer se bodo preizkusili v plezanju ob pomoãi alpinistov. Za konec bo izveden planinski tabor, t. i. Vrtec v naravi na Jezerskem. Vsi mladi planinci so ãlani Planinskega dru tva Celje Matica, ki jim zagotavlja strokovno vodenje in drugo pomoã pri izvedbi programa. (Manja Rajh) Medalje na mohorju Za sreãanje pohodnikov na mohor sta v soboto, 18. januarja, poskrbela oskrbnika planinskega doma na mohorju Tullio in Vera Bolãiã. V letu 2002 so 103 pohodniki opravili kar 5296 vzponov od blizu in daleã na mohor. 57 jih je prejelo bronasto (za vzponov), 17 srebrno (40 60 vzponov), 29 pa zlato medaljo (veã kot 60 vzponov). Med zadnjimi jih je 14, ki so se povzpeli veã kot stokrat. S 400 vzponi je najuspe nej i Mirko Lesjak iz La kega, ki si je poleg prehodnega pokala zasluïil e torto velikanko. Drugi je bil Pavel Podbev ek z 278, tretji pa Robi Podbev ek s 186 vzponi. Najuspe nej a Ïenska je Marta Griãar s 121 pohodi. Skratka, v treh letih se je tevilo pohodnikov potrojilo in vsi so enotnega mnenja: na mohorju je ãudovito, sprejmeta te prijazna oskrbnika, prijetna toplina doma ti ogreje telo, razveseli te lepo okolje. (Fanika Wiegele) Jericin sprehod V nedeljo, 12. januarja 2003, smo se Ïe tretje leto zapored zbrali prijatelji Jerice Plesnik Pozinek in se na sprehodu od njenega doma v Logarski dolini do slapa Rinka spomnili nje in prijetnih ur, preïivetih z njo. Jerica je vse Ïivljenje preïivela doma, v Logarski dolini, in v njeni hi i so se vedno radi ustavljali najrazliãnej i ljudje, od tovari ev v partizanskih ãasih, sodelavcev, znancev pa do mladih, ki so se na poti v hribe ustavili zaradi novic, ãaja ali kar tako. Jerica je bila gostoljubna, iskriva in dobrovoljna, njen spomin je obsegal ne teto zgodb iz nekdanjih dni. Pred dobo mobilnih telefonov je bila»obve ãevalni center«za vse dogajanje v savinjskih gorah. Bila je vir in posrednica informacij gorskim re evalcem ob nesreãah v gorah, ob njenih spodbudnih besedah so domaãi ãakali na ponesreãene planince. Bila je tudi tista, ki je ponesreãenim gornikom natrgala planinskega cvetja, da jih je spremljalo na zadnji poti v dolino. Jerica je bila skromen in sreãen ãlovek. Rada je imela ljudi, uïivala je v pogovorih z njimi, zato so iskali njeno bliïino in jo imeli radi. Njena optimistiãna in prijazna narava ji je pomagala obdrïati du evno ravnovesje tudi v obdobju hudih boleãin, ki jih ji je zadajala bolezen. In imela je sreão, da ji je v bolezni ob strani stal skrbni moï Ivan. K Jerici smo se radi zgrinjali vse do zadnjega, njeni prijatelji pa bomo na zaãetku vsakega novega leta e vedno v mislih z njo, pa tudi s pesmijo in pogovorom, ko bomo li po poti skozi Logarsko dolino. (Luãka Golob) Razstava na Ptuju Planinsko dru tvo Ptuj in knjiïnica olskega centra Ptuj sta med 26. novembrom in 11. decembrom 2002 pripravila razstavo ob iztekajoãem se mednarodnem letu gora. Na razstavi smo predstavili dejavnosti planinskega dru tva Ptuj, planinsko literaturo in fotografije iz gorskega sveta avtorja PrimoÏa Tropa. Na odprtju je zbrane nagovoril predsednik Tone Purg 61

65 NOVICE IN OBVESTILA PLANINSKIvestnik 03 / 2003 in jih e posebno lepo povabil na vse dru tvene prireditve, ki bodo potekale v letu 2003, ko bomo zaznamovali 50 letnico planinskega dru tva in Ïe 20 let halo ke planinske poti. (Odbor za informiranje) Seja Youth Commision UIAA Tuthilltown v ZDA je bil od 27. do 29. septembra 2002 prizori ãe redne seje Youth Commission (YC) UI- AA, Mladinske komisije (MK) UIAA. Gostiteljica seje YC UIAA, ki je potekala v prijetnem in delovnem ozraãju, je bila Ameri ka planinska zveza. Seje se je udeleïilo 11 predstavnikov mladinskih komisij planinskih zvez irom po svetu, navzoãa pa je bila e sekretarka AVS Jugend. Na seji sem bila kot predstavnica MK PZS tudi spodaj podpisana v YC UIAA Zdenka Miheliã. Dnevni red je bil zelo ob iren (15 zajetnih toãk s tevilnimi podtoãkami). Slovenija, MK PZS je tudi tej seji dala svoj peãat, ne samo z bro urami in kapicami MK PZS, propagandnim materialom o Sloveniji in slastnimi (slovenskimi) ãokoladicami, ampak tudi z naslednjim: Podano je bilo poroãilo uspe nega YC UIAA mladinskega mednarodnega tabora v Sloveniji Tedna turne smuke OpaÏeni smo bili pri izvedbi najodmevnej e akcije ob Mednarodnem letu gora 2002»Youth on the Move«. MK PZS je omogoãila petim mladim planincem (iz MO PD Onger Trzin) udeleïbo na mladinskem taboru YC UIAA v Romuniji. Dve mladi planinki je MK PZS»poslala«in jima pomagala na drugo akcijo ob MLG 2002,»Across two continents«, ki je bila na Uralu. Pri obravnavi mladinskih taborov YC UIAA za 2003 je bil na mednarodni Teden turne smuke ( , Planina Na kraju) sprejet med te tabore za leto Formalno smo e enkrat potrdili»kriterije in priporoãila o aktivnostih YC UIAA«. In seveda najpomembnej e za nas: v letu 2003 imamo ãast gostiti predstavnike planinskih zvez v YC UIAA. Obravnavali smo e: Mednarodno leto gora 2002 in aktivnosti YC v tem letu (poroãila):»youth on the Move«, , Alpe,»Across two continents«, , Ural, UIAA YC mednarodni mladinski tabori v Za leto 2003 se je YC UIAA izjemoma odloãila, da bo podprla veã taborov, kajti vsak zase ima doloãene lastnosti. Tudi na Teden turne smuke je bil zaradi uspe nosti v letu 2002 zopet izbran v 2003, ãeprav so turno smuãanje z mednarodnim sreãanjem ponudili tudi panci. V letu 2003 so naslednji tabori YC UIAA: Mednarodni (skupni) tabor za otroke s posebnimi potrebami in za otroke brez teh (leto 2003 je posveãeno ljudem z motnjami v razvoju oz. s posebnimi potrebami). Poroãilo za Generalno skup ãino UIAA ( , Flagstaff). Program»IzobraÏevanje mladinskih vodnikov«: Naslednji seminar, ki bo vkljuãen v ta 4-letni programski»paket«, bo Seminar oz. izobraïevalni teãaj za in truktorje (»International camp for Trainers and Train the Trainers«), organizirala ga bo vica, SAC, od Gostitelji so poskrbeli, da smo si ogledali tudi rezervat»mohonk preserve«nekateri s kolesi, nekateri pa v plezali ãih»the Ganks«,»The Traps«in»Near Traps«. Spomladi 2003 bo v Muenchnu oz. Salzburgu delovno sreãanje»working meeting YC«. Zdenka Miheliã Prenovljena podoba znaka UIAA Predsedstvo UI- AA je potrdilo novo, malce prenovljeno podobo znaka UIAA, ki ga tevilni ljubitelji gorni kih dejavnosti med drugim poznajo tudi kot znak, ki je porok za kakovost gorni ke opreme. Novi znak je ohranil osnovne znaãilnosti prej njega, vendar pa ima gora, upodobljena na njem, ir e vznoïje in vi ji vrh.»prenovljena podoba na ega znaka izraïa stabilnost na e mednarodne organizacije, ki si prizadeva za nove, vi je cilje, in to ob pomoãi tevilnega ãlanstva ljubiteljev gora z vseh koncev sveta,«je spremembo pojasnil predsednik UIAA Ian McNaught - Davis. Nova podoba znaka UIAA je delo oblikovalskega studia Vertebrate Graphics iz Sheffielda v Angliji. KAJ ORGANIZATOR KDAJ KRAJ ST. SKUPINA 1. Teden turne smuke MK PZS Planina Na kraju, Slovenija let 2. Turno smuãanje FEDME Pireneji, panija let 3. Pohodni tabor CAI Valsesia, Monte Rosa, Italija let 4. Pustolovski tabor FRAE Garda Karpati, Romunija let 5. Plezanje UMCR Ural, Rusija let 6. Gorni ki tabor MCAG Kavkaz, Gruzija let 7. Ekolo ko-delovni tabor AV Kaunergrat, Avstrija let 8. Plezanje UMF Krim, Ukrajina let Crimea rock festival 62

66 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 NOVICE IN OBVESTILA Prva seja UO PZS v letu 2003 V petek, 7. marca, je potekala 5. seja upravnega odbora Planinske zveze Slovenije. Dnevni red je bil obseïen, saj so obravnavali kar 16 toãk. Na zaãetku je UO imenoval novo generalno sekretarko Alojzijo Korbar Tacar, predsednik pa je pozdravil novo raãunovodkinjo Ljudmilo Ahaãiã. V nadaljevanju je Janez Duhovnik podal temeljito informacijo o aktivnostih pri graditvi slovenskega planinskega muzeja. UO je sprejel informacijo in spet podprl prizadevanja v zvezi s tem. Ena najpomembnej ih toãk je bil vzorno pripravljeni zakljuãni raãun, e bolj je razveseljivo pa je, da je bil izkazani finanãni rezultat za planinsko organizacijo ugoden. UO je obravnaval e tele teme: cene noãitev in popuste pri prenoãevanju v planinskih koãah v letu 2003, zaznamovanje 110-letnice organiziranega planinstva, problematiko ãlanarine, aktivnosti v zvezi s Slovenskim alpinistiãnim klubom, informacije v zvezi s Clubom Arc Alpin in Vio Alpino. Na predlog glavnega in odgovornega urednika Planinskega vestnika je UO razre il ãlana uredni tva Borisa Strm ka in imenoval novo urednico za alpinizem Matejo Pate. Pred sejo UO je potekala novinarska konferenca o 110-letnici ustanovitve osrednjega Slovenskega planinskega dru tva in organiziranega planinstva. Predsednik PZS Franci Ekar je podrobno orisal dosedanjo zgodovino planinske organizacije in najavil aktivnosti, ki jih bo PZS izvedla v jubilejnem letu. Te bodo: prapor PZS, izdaja publikacije Almanah (planinsko zgodovinopisje), planinska akademija v Kamniku in Mozirju, razstave s temo planinstva, sreãanje planincev pri Krnskih jezerih in drugi planinski dnevi, veã mednarodnih prireditev, posvet v Vratih in druge okrogle mize, postavitev smernih plo ã na vrhovih, poimenovanje po zasluïnih planincih, obletnica prvega pristopa na Everest (50 let), jubilejni ãlanki v Planinskem vestniku in v drugih medijih, akcije za name ãanje ãistilnih naprav v visokogorju, aktivnosti MDO, veã aktivnosti glede planinskih poti v povezavi s sosednjimi drïavami. Vodstvo PZS je prestavilo tudi aktivnosti v zvezi z graditvijo planinskega muzeja in podalo kratko analizo gorskih nesreã v letu V. H. Ustanovitev Parka miru na Balkanu Predsedstvo UIAA in komisija za ohranjanje gorske narave (IUCN) pri tej krovni gorni ki organizaciji podpirata zamisel, da bi na Balkanu ustanovili mednarodno zavarovano gorsko obmoãje, posveãeno miru in ohranjanju narave. Projekt vodita Pierre Gallant in Marija Zupanãiã - Viãar, predstavnica Slovenije pri IUCN.»Skupaj s tevilnimi drugimi organizacijami, ki tudi podpirajo to zamisel, si bomo prizadevali za ustanovitev mednarodnega zavarovanega obmoãja balkanskih gora, ki bi zajemalo gore Albanije, Kosova in ârne gore. Dosedanji rezultati podobnih mednarodnih projektov - na primer ohranjanja Skadrskega jezera, zahodne Stare planine ali doline Neretve - so nam lahko v veliko vzpodbudo. Zavarovana obmoãja so lahko pomemben ãlen v razvoju mednarodnega sodelovanja in dogovarjanja o skupni razvojni strategiji,«je dejala gospa Viãar.»Prav ãezmejno sodelovanje pri ohranjanju naravne dedi ãine in oblikovanje mednarodnih zavarovanih obmoãij bo ena osrednjih tem leto njega kongresa IUCN, ki bo septembra v JuÏni Afriki. Gore Prokletije so zelo primerne za ustanovitev zavarovanega obmoãja, ki bi hkrati simboliziralo Ïeljo po miru in miroljubnem soïitju.«v podporo zamisli o mednarodnem gorskem mirovnem parku bodo julija letos organizirali mednarodni treking, ki naj bi vzpodbudil razvoj do narave prijaznega turizma v gorah, ki jih je zelo prizadela vojna in iz katerih se ljudje zaradi velike rev ãine mnoïiãno odseljujejo. Antonia Young, ãlanica organizacijskega sveta te mednarodne akcije, je zamisel takole opisala:»udeleïenci iz vseh koncev sveta naj bi se zbrali v Peçi na Kosovem, potem pa oblikovali skupine s estimi udeleïenci, ki bi nato krenile po razliãnih poteh - odvisno od zmoïnosti in telesne pripravljenosti - proti goram Prokletije. Posamezne poti bomo zastavili tako, da bodo udeleïenci lahko spoznali gore Kosova, Albanije in ârne gore in tamkaj nje domaãine.«zbor Mladinskih odsekov 2002 V IzobraÏevalnem centru za za ãito in re evanje na Igu je 23. novembra 2002 potekal najvi ji organ organiziranja mladih znotraj PZS, zbor Mladinskih odsekov. Pred zborom MO je Mladinska komisija PZS izvedla tudi tri okrogle mize s temami: Organizacija mladih v planinski organizaciji (kako smo organizirani, kak ni so problemi, teïave, kako v prihodnosti idr.), Dija ko- tudentske skupine (predstavljeni so bili 4 primeri dela iz razliãnih MO-jev in z razliãnih koncev Slovenije) in Euro # 26 (kartica ugodnosti). Na zaãetku zbora MO so nam slovenski udeleïenci projekta Youth on the Move predstavili to popotovanje, nato pa se je Ïe zaãel zbor MO, ki je bil hkrati tudi volilni zbor. UdeleÏilo se ga je 43 predstavnikov mladinskih odsekov (od 112 MO-jev oz. 108 polnopravnih MO-jev z volilno pravico) in 11 ãlanov UO MK PZS, vseh skupaj z gosti nas je bilo v dvorani kar 101. Med njimi je bil tudi Danilo kerbinek, podpredsednik PZS, ki je vse lepo pozdravil in ãestital za uspe no delo v tem obdobju. Na zboru MO so bila podana vsa poroãila z okroglih miz s predlogi sklepov, poroãila odborov MK PZS, predsednikovo poroãilo in delno finanãno poroãilo MK PZS z dne Podeljeni pa sta bili tudi dve najvi ji priznanji MK PZS, mladina in gore, in sicer Mladinskemu odseku PD Fram in Bogomilu Polavdru (MO PD Zabukovica). 63

67 NOVICE IN OBVESTILA PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Na podlagi predstavitve kandidatov je zbor MO izvolil vseh 9 kandidatov za voljene ãlane UO MK PZS za to mandatno obdobje (jesen 2002 jesen 2004); to so: Mateja Matajurc (PD Kobarid), Janko Tomin ek (PD Zabukovica), TomaÏ Mikeln (OPD Koper), Petra Podhra ki (Sloga Rogatec), Martin Îvanut (PD Podnanos), Nina Ozimic (PD Dravograd), Boris Ban (PD Dravograd), Jure Cencelj (PD Îalec) in Tanja Îele (PD Postojna). Ker ni bilo kandidata za predsednika MK PZS, je zbor MO na podlagi predloga UO MK PZS sprejel zaãasno re itev o imenovanju kolektivnega vodstva MK PZS za obdobje najveã 6 mesecev s popolnimi pooblastili predsednika MK PZS. âlani kolektivnega vodstva MK PZS so: Peter ilak (PD Ptuj), Mojca Novak (PD Velenje), Mitja Gle ãiã (PD Nova Gorica), MatjaÏ Hafner (PD kofja Loka) in Zdenka Miheliã (PD Ribnica). Zdenka Miheliã Nadaljevalni alpinistiãni teãaj Med in je Komisija za vzgojo in izobraïevanje pri Komisiji za alpinizem organizirala nadaljevalni alpinistiãni teãaj za pripravnike alpinistiãnih kolektivov. Zaradi velikega tevila prijavljenih (pribliïno 70) je bil teãaj organiziran na kar treh razliãnih lokacijah, in sicer v Logarski dolini (vodja Boris Strm ek), na Jezerskem (vodja Miha Marenãe) in na Mangartski planini (vodja Janez Levec). Pripravniki so pod vodstvom alpinistiãnih in truktorjev obdelali vse teme zimske tehnike, opravili nekaj zimskih plezalnih tur, na programu pa je bilo tudi ledno plezanje. Eno noã so teãajniki tudi prebivakirali na prostem. V. H. Dr. Milan Pintar Mika ( ) Po koncu vojne leta 1945 so na e gore neverjetno oïivele. Imeli nismo niãesar razen svobode in bili smo sreãni, nepopisno sreãni. Gore, simbol svobode in svetlobe kot ostro nasprotje teme, poniïanja in trpljenja, so nas vabile in izzivale so nas stene s svojim skrivnostnim ãarom romantike. Po koãah se je sli alo petje, po vrhovih vriskanje in po planinah so pozvanjali zvonci. Bilo je tam po letu 1950 in prva povojna generacija plezalcev je spodbujena s âopovim dejanjem v Triglavski steni doïivljala svoj vrh. Zanje smo bili mulci, premladi, generacije za nami e ni bilo in ostali smo nekako»zunaj«. DruÏile pa so nas podobne Ïelje, hrepenenja, odkrivanje novega v stenah, v sebi in v vseh skrivnostih Ïivljenja. Ure nikoli konãanih pogovorov so nas zbliïale, ãeprav smo Ïe takrat oblikovali vsak svoje poglede in cilje. Mik, fizik, dobriãina in hkrati neizprosen racionalist, Milan, odloãen, da se prav po jugovsko preskusi do meje moïnega, da bi se potem popolnoma prepustil kemiji, a po svoje romantik, Ale, strojnik, in jaz, elektrotehnik, pa do konca nisva mogla pustiti gora dovolj v ozadju e posebno Ale, ki se je odloãil, da moramo Slovenci najti svoj prostor v Himalaji. Z Mikom sva se odloãila za prvi zimski vzpon po Prusik Szalayevi smeri v Triglavski steni. Z derezami sva bila hitro pod Skala kim vstopom in zlezla na dolgo grapasto polico, znaãilno za smer. Tam pa se je zaãelo vedno bolj udirati, sneg se je ojuïil in do veãera sva komaj pregazila do konca preãke ter prespala pod varnim previsom ob grapi, ki vodi navzgor. Zjutraj je bilo meter snega in plazovi so ves dan zasipali grapo in preãko. Naslednji dan sva la naprej, pot nazaj je bila zaprta, naprej pa tvegana. Pri la sva ãez Prusikov previs na dolgo strmo sneïi ãe, ki bi naju pripeljalo do roba amfiteatra. Nenadoma se je poboãje streslo in zloglasen zvok nama je pognal strah v kosti. Kot pajka po pajãevini sva se hotela pregoljufati do skalnega navpiãnega stebra desno ob grapi in ko sva zabila prvi klin, je Mik, e v preãki, oddrsel s prvim kosom sneïi ãa, a klin je bil pravi, saj je tako lepo zapel. Bivakirala sva na ozki zaledeneli poliãki pod zadnjim previsom. Konopljene vrvice so naju vso noã rezale v stegna, da je kri zastajala v nogah. Imela sva zelo slabe ãevlje, premoãene vetrovke in inovacijo: polivinilasto folijo iz»jugoplastike«sva z obliïi zlepila v nekak no vreão za bivakiranje teh takrat e ni bilo. Vreãa je bila e cela in ko se je vïgal bencin, ki sva ga nalivala v kuhalnik, je»poïar«ugasnil in sva jo morala prerezati s klinom, da sva pri la do zraka. Le prsti so bili ena sama opeklina. Iz skorje od kosa slanine sva skuhala juho in to je bila najina zadnja hrana. Utrujena, laãna in zaspana sva vso noã visela in drsela na polici in se vsako uro menjavala v spanju, da ne bi zaspala oba in se nikdar veã zbudila. Bila je brezupna in dolga, mrzla noã.»toni, kaj misli, koliko imava moïnosti, da prideva iz stene?«me je presenetil Mik.»Ne vem zakaj?«sem se izmaknil odgovoru.»ti pa jaz povem. MoÏnosti skoraj ni, manj kot procent.«in mi je hladno na tel vrsto razlogov za to ugotovitev.»to pomeni, da bova pri la skoraj na vrh in potem bo manjkalo e ãisto malo, tisto bova pa Ïe kako,«sem mu sku al oporekati in se ohrabriti.»nisi resen. Le ena re itev je.kak na?«sem postal radovedenedino pametno je, da zaspiva in se 64

68 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 NOVICE IN OBVESTILA re iva teh muk. Zakaj bi se po nepotrebnem muãila do konca? Prizna, da to nima nobenega smisla veã?ne, ne, ne! Jutri bova zunaj.«âeprav sem vedel, da je vse, kar govori, res, se nisem mogel strinjati. In tako je pogovor tekel naprej. Kaj je Ïivljenje, kaj je duh in kaj razum in kdo pravzaprav smo. Naslednjega dne opoldne sva bila na vrhu amfiteatra pri vstopu v zadnji del stene, in glej, sonce je posijalo skozi oblake. Do veãera sva zunaj, me ni veã skrbelo. Utrujena, laãna, mokra in izãrpana sva zaspala. Za pol ure, na soncu. Zbudil sem se ob treh, pokrivala naju je polmetrska plast novega snega. SneÏni meteï je prihajal z vetrom. Le en razteïaj sva splezala na greben desno od originalne smeri. Miku je tik pod stoji ãem padel na glavo kamen, skrit pod snegom. SproÏila ga je vrv. S skrajnim naporom sem ga prestra en potegnil ãez rob na ozko stoji ãe. Bil je bled in negiben. Nisem vedel, kaj naj storim, in sem mu poloïil roko na ãelo. Poãasi je pri el k sebi. Pozneje je povedal, da se mu je, ko ni bil pri zavesti, sanjalo, da ni mrtev in da bo doïivel petin estdeset let. Zabil sem tri kline v tla in v vetru sva se le s teïavo pokrila s polivinilom, ki ga je trgal veter. Meteorolog na Kredarici je to noã nameril 120 km na uro, minus 16 stopinj.»vidi, da sem imel prav,«je e spravil iz sebe Mik, sam pa nisem imel moãi za odgovor. To noã sva preïivela, a stopala so nama pomrznila. Zjutraj je veter ponehaval in komaj sva ãakala, da se odvijeva iz polivinila. Opekline na rokah so pomrznile in poãrnele in obupno smrdele. Zaãel sem prvi razteïaj, vendar sem moral kmalu odnehati. Prsti so bili neuporabni.»mik, ali misli, da lahko poskusi ti?koliko je poleti od tod do vrha?slabo uro.potem bova v petih urah zunaj. Morava biti.«mik je plezal mirno in brez ustavljanja. Zadnje grape do znanega izstopnega previsa sem se s cepinom lahko lotil. Pozabil sem na prste in na vse. âakala naju je le e velikanska vehta nad previsom. Izkopal sem e kaka dva metra skoraj navpiãnega tunela nad previsom in se vrnil pod previs. Miku pa je ostalo e veliko metrov. K sreãi je sneg sam padal navzdol. Mika nisem videl, le padajoãi sneg iz tunela mi je kazal, da napreduje. Ob dvanajstih sva zlezla iz luknje na ravno sneïi ãe, posijalo je sonce in bila sva Ïiva in re ena. To je bila najveãja preizku nja in izku nja v mojem Ïivljenju, ki naju je globoko povezala in zaznamovala. Mik je veãino svoje strokovne poti preïivel kot profesor in raziskovalec na Univerzi Waterloo v Kanadi. Zadnja leta pa ga je ãakala e ena, zadnja Ïivljenjska preizku nja. Zahrbtna bolezen. Mik se ni vdal, sprejel je izziv in se bojeval do konca. e veã. Kot fizik ji je napovedal vojno, zbral znanje z vsega sveta in pripravil projekt, pravi izziv za znanost. In tako je usoda najini poti spet zdruïila; oba sva neomajno verjela v sprejeti cilj. Delo v skupini strokovnjakov je steklo po zaãrtanem programu.»ampak, Mik, trajalo bo nekaj let, da bomo na li uporabno metodo.saj to delam za druge, ne zase,«je bil njegov odgovor. In potem se je zgodilo. Pa ne zaradi bolezni. Majhen, nepriãakovan zaplet in Mik je od el. Tiho. Na sveãnico. Tako kot Ale. Majhen delãek, nekak en leïaj, in Ale je od el. Tako odhajajo zmagovalci. Mi pa ostajamo in se jih spominjamo. Z globokim spo tovanjem. Gotovo so veseli, ãe vidijo, da kdo nadaljuje njihovo delo, poslanstvo, ki so si ga izbrali. Dr. Milan Pintar je bil ãlan AO Ljubljana Matica, gorski re evalec in od leta 1959 gorski vodnik. Tone Jegliã Zmrznjene vodne kapljice... V soboto smo se dogovorili, da preplezamo zaledeneli slap v Martuljku Luciferja, kot so poimenovali to v oãi bodeão ledeno zaveso. Poskusila sva ga preplezati Ïe prej, pa sva bila na vstopu vedno prepozna. Tokrat smo pod slap pri li dovolj zgodaj. Ti, v zrelih letih Ïivljenja, jaz, ki se tem letom pribliïujem, in AnÏe, ki je ele zaãel nabirati izku nje v gorah. Kljub veliki starostni razliki smo se dobro ujeli in v tej navezi je vsak na el samega sebe. Sámo plezanje nam je lo dobro od rok. UÏivali smo v ledu in strmini, ki zahteva dobro znanje plezanja v ledu in uporabo lednega orodja. Na konicah derez in z lednim orodjem v rokah smo bili kot pajki v pajãevini. Kar hitro smo preplezali najteïji del. Nismo vztrajali prav do vrha, ampak smo se spustili nazaj proti vstopu. Pri povratku nam vrv ni stekla. Obstali smo le nekaj metrov nad stoji ãem. Vrv se je zataknila in ponovno se je bilo treba povzpeti navzgor. To nam je vzelo kar nekaj ãasa. Medtem ko sem re eval ujeto vrv, si obvestil najini Ïeni, zakaj zamujamo. Z veliko mero strpnosti smo turo nato uspe no konãali. Pred vrnitvijo domov smo se vsi zadovoljni ustavili e pri Danici v AljaÏevem hramu. Îeleli smo urediti vtise, predvsem pa narediti naãrte za na e druïenje ob naslednjem koncu tedna. Ta pa je bil tako ali tako e zelo daleã... V nedeljo si el na tekmovanje v smuãarskih tekih v Logarsko dolino. Na tekmo so te spremljale Ïena Nada in hãerki Irena in Martina. V tvoji starostni skupini je konkurenca kar huda. Ta tekmovanja so zahtevne presku nje, saj se tekmovalci resno pripravljate vse leto. Tebi tekmovanja niso bila neznanka. âe nisi tekmoval sam s seboj, si bil v borbi s tekmeci v smuãini. V zadnjem desetletju si spremljal tudi tekmovanja v portnem plezanju. Odkar se je ta portna zvrst zaãela razvijati pri nas, je bila zraven tudi Martina. V tistih zaãetkih smo Ïeleli tudi v Mojstrani ponuditi mladim to moïnost delovanja, zato smo se odloãili, da v telovadnici osnovne ole naredimo plezalno steno. Kot poznavalec takih sten in z znanjem tehnike si se lotil tega dela. Na prostoru, ki smo ga imeli na voljo, si skonstruiral zahteven profil stene, ki smo jo potem s skupnimi moãmi postavili. Martina je steno kmalu prerasla. Tudi druge plezalne stene na ra- 65

69 NOVICE IN OBVESTILA PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Martin âufar zliãnih krajih po svetu ji ne povzroãajo veãjih teïav. Pri treningih si ji bil vseskoz v oporo in pomoã. V ponedeljek se je zaãel obiãajen delovni teden. Kot konstruktor si bil zaposlen v Tehniãnem biroju na Jesenicah. Delo, ki si ga opravljal, te je veselilo in mnogokrat sva si v gorah izmenjavala mnenja o tehniãnih znanjih. S svojim nazornim opisovanjem si me znal zavesti v svet tehnike in marsikdaj sem se v mislih zna el v tovarni kih dvoranah. Veãer se je prevesil v noã. Sklicana je bila re evalna akcija. Sporoãilo je bilo kratko:»na Konjskem prevalu si je planinec po kodoval nogo.«odhiteli ste. Zaãetek je bil podoben tevilnim akcijam, v katerih si sodeloval... Potem ko si se preselil v Mojstrano, kjer sta z Ïeno zgradila hi o in ustvarila druïino, te je prevzelo poslanstvo re evalne sluïbe. Pred veã kot ãetrt stoletja si se vkljuãil v postajo GRS. Obveznosti v postaji si opravljal vestno in z vso odgovornostjo. Takrat je bilo e veliko re evalnih akcij izvedenih na klasiãen naãin. Dandanes nam pri prevozu re evalcev, ponesreãenih in re evalnem delu pomagajo stroji. Posadke v helikopterjih v danih razmerah opravijo veliko dela. Vsem vremenskim razmeram pa tudi stroji niso kos. Takrat ostane vedno samo ãlovek gorski re evalec. Vodilo, pomagati ponesreãenim, je enako v vseh re evalnih akcijah. Ta misel vas je vodila v ponedeljkovi noãi po dolini Krme proti ponesreãencu. Vremenske razmere pa so postajale vse slab e. Prva skupina je Ïe prispela do ponesreãenega in ga za ãitila pred mrazom, vetrom in snegom. Va a skupina je od la po poti prek Kurice. Nedaleã stran, v koãi, se je pripravljala e zadnja skupina. Potem se je zgodilo. Napihani sneïni kristali, zdruïeni v labilno plast sneïne odeje, so zdrseli v dolino. V tej kotaleãi se gmoti snega ste ostali trije. SneÏni kristali, ki so ti velikokrat dajali smuãarske uïitke, so se te trdno oklenili. Kljub veliki Ïivljenjski moãi, ki si jo imel, je bil vsak poskus za ohranitev Ïivljenja brezupen. MnoÏica sneïnih kristalov te je posrkala vase. Tvoje Ïivljenje je odteklo. Podobno se spomladi zgodi s kristali. Ko sonce dobi dovolj moãi, se sneïni kristali spremenijo v drobne vodne kapljice, ki odteãejo... Martin, hvala ti za vse lepe trenutke, ki smo jih skupaj preïiveli, in za vso prizadevnost, ki si jo posvetil delu v gorski re evalni sluïbi. Martin âufar Rojen na Jesenicah Umrl 3. februarja 2003 v re evalni akciji na Konjskem prevalu Kurica Zaposlen v Tehniãnem biroju na Jesenicah âlan UO PD Dovje Mojstrana âlan AO Mojstrana Naãelnik markacijskega odseka pri PD Dovje Mojstrana âlan postaje GRS Mojstrana Re evalec letalec Treniranje portnih plezalcev in pomoã pri treningih Konstruiranje in izdelava plezalne stene v Osnovni oli 16. decembra v Mojstrani Kot tekaã na smuãeh je sodeloval na veã razliãnih vrstah tekmovanj Za svoje prizadevno delo je bil nagrajen s priznanji PZ Slovenije, GRS Slovenije in URSZR Du an Polajnar Ciril Hudovernik ( ) Konec lanskega leta se je iztekla alpinistiãna planinska pot prijatelja in gorskega tovari a Cirila. V ostenja gora se je zagledal in se jim tudi vdal v tridesetih letih. Sledil je svojevrsten alpinistiãni uspeh doseïek v letu 1937 v zahodnem ostenju»kokrske«koãne, ko je preplezal peto teïavnostno stopnjo. V knjigi Stene in grebeni je zapisano:»v tori ãu sta se nenadoma pojavila Kranjãana Ciril in Cene, kot veãina slovenskih navez«in preplezala smer 5. teïavnostne stopnje med»oltarji«kot najteïjo stensko plezalno problematiko Koãne in nad dolino Kokre. Za tisto obdobje je bil Ciril dovr en alpinist z mnoïico plezalnih vzponov ter zimskih pristo- 66

70 PLANINSKIvestnik 03 / 2003 NOVICE IN OBVESTILA pov, med katerimi sta mu bila StorÏiã in Grintovec najbolj pri srcu. Vojna vihra ga ni ob la, bil je na strani naprednega gibanja OF. Povojni ãas je bil za kranjsko planinstvo izjemno teïak, kajti ponos kranjske podruïnice, Pre ernova koãa na Stolu, je bil poïgan, enako marjetna gora in Jo t najbolj mnoïiãna in sveta zatoãi ãa kranjskih planincev. Kako naprej? 6. novembra 1946 zveãer je bil v mali dvorani sindikalnega doma v Kranju»obãni zbor podruïnice Planinskega dru tva Slovenije«. Na tem prvem povojnem planinskem obãnem zboru je bil Ciril izvoljen za odbornika, e posebno za podroãje alpinizma in gorske re evalne sluïbe, kot sposoben in aktiven finanãnik in gospodarstvenik pa tudi v projekt obnove planinskih koã. Cirilove zasluge za obnovo planinskih domov, ki so bili v vojni opusto eni ali nevzdrïevani, so izjemne. Ko je bila v letu 1946 tudi v Kranju ustanovljena baza gorske re evalne sluïbe, je bil njen ustanovni ãlan, sodeloval je tudi pri ustanavljanju alpinistiãnega odseka in postal njegov prvi naãelnik. V letu 1951 se je po veã kot 50 letih spet odloãalo o Ïelji, da bi kranjski planinci, tedaj Ïe planinsko dru tvo Kranj, postavili»dom na StorÏiãu«. Bil je ãlan skupine, ki je doloãila sedanjo lokacijo planinskega doma na Kali ãu in zaradi njegovih velikih zaslug, dela in organiziranosti je bila postojanka v letu 1959 Ïe odprta. e posebno po letu, ko se je praznovalo 60 let slovenskega planinstva v Kranju, je bila Cirilova aktivnost izjemna. Hkrati so potekali za dru tveni status kar preobseïni projekti na marjetni gori in Krvavcu, ki jih je usmerjala politiãna vizija tiste dobe. Ciril je na to preobseïnost opozarjal, je pa aktivno sodeloval, tudi pri razvoju infrastrukture na Krvavcu in marjetni gori. To je bilo izredno delo, ki je e danes pomembno. Hudovernik ali, kot so mu rekli v gorah,»âurn k«, je bil odbornik PD Kranj skoraj pol stoletja. Vseskozi je bil zvest matiãnemu planinstvu Ciril Hudovernik PD Kranj. Bil je skrben, socialen in vedno pripravljen pomagati. Tudi Nejcu Zaplotniku, prvemu slovenskemu alpinistu na vrhu Everesta, je z veseljem uredil zaposlitev, ko se mu je pot do nje nekoliko zapletla. e posebno rad je pomagal, ãe je lo za alpinista. Tudi pri graditvi koãe na Ble ãeãi planini na Koro kem se je veliko angaïiral in pomagal, da so slovenski planinci SPD Celovec zgradili svojo lastno postojanko. V PD je bil dolga leta naãelnik gospodarskega odseka, predsednik NO, predsednik PD, delal je v razliãnih komisijah. Dobil je vsa najvi ja planinska priznanja in dodeljen mu je bil status ãastnega predsednika in ãastnega ãlana PD Kranj. Prejel je tudi veã drïavnih priznanj in v samostojni Sloveniji ga je mestna obãina Kranj odlikovala z najveãjim nagrado MO Kranj. Kot osebnost je bil spo tovan in cenjen, ne samo v dru tvu, ampak tudi v matiãni krajevni skupnosti, obãini in med gospodarstveniki. Od finanãnega uradnika v Kranjskem tekstilnem»intexu«leta 1946 se je povzpel do najvi je funkcije finanãnega drïavnega in pektorata. Veliko podjetij in gospodarstvenikov se ga e danes spominja kot ãloveka, ki je iskal pomoã za razvoj in re eval teïave. Tudi pri graditvi Triglavskega doma na Kredarici je moral zastaviti svoj vpliv, da se je vse zgodilo tako, kot se je. Na podroãju porta so bila vedno trenja zaradi pomanjkanja takih ali drugaãnih sredstev in prav ob Cirilovi pomoãi je planinstvo ne samo v Kranju, ampak v celotni regiji veliko pridobilo. Spomini na Hudovernika, sreãnega planinca, za katerim so vsepovsod ostale sledi, bodo zapisani v spisih kronike o kranjskem planinstvu z neizbrisnimi velikimi in zlatimi ãrkami. Planinci PD Kranj Marjanu Kralju: Dvoje utrinkov prijaznega spomina... Na poti med Brano in Tursko goro, le malo nad Kotliãi, je na poti preduh, nekak no okence, ki se ne more primerjati s kak nim Prisankovim oknom, vendar se mora popotnik zriniti skozenj. Seveda vsa stvar ni niã pretresljivega in e manj zahtevnega, zna pa tam pri tistem okencu kdaj pasti kak na aljiva beseda, kak en»vic«ali pa kak na pikra na raãun telesne obilnosti oziroma preobilnosti. Na nekem takem potovanju, davno, pred slabimi tremi desetletji, je na razdrapanem grebenu med Brano in Tursko goro potekal zanimiv pregovor med e bolj zanimivima sopotnikoma. To sta bila Marjan, visok suhec z ohlapnim nahrbtnikom, v katerega je za v hribe vedno spravljal le najnujnej e, in Slavc moji Gorenjci bi rekli, da je dobro ra ãen in s svojemu stasu primerno kro njo na ramenih. Marjan je seveda skozi tisto okence elegantno zdrsnil in se Ïe razgledoval z grebena naokrog po Grintovcih, ko je Slavc preduh ele naskakoval. In ker ima nekdo, ki je nekaj nevsakdanjega Ïe pustil za seboj, veliko Ïeljo, da bi komentiral, se je z grebena, tam, kjer je stal Marjan, zasli ala zanimiva pripomba.»slavc, ne vem, ãe bo s tistim svojim pehom zlezel skozi luknjo.«kljub resnosti trenutka na odgovor ni bilo treba ãakati.»âe si ti s svojo gofljo zlezel skoz, bom tudi jaz s trebuhom.«67

71 NOVICE IN OBVESTILA PLANINSKIvestnik 03 / 2003 Saj vse skupaj ne bi bilo omembe vredno, ko ne bi bil tisti Marjan Marjan Kralj Marjan, ki je rad hodil po hribih, ki je imel rad tak ne gore, po katerih smo hodili v samoti, po poteh, na katerih je e (po Francetu Avãinu) ti ina epetala, in hkrati tudi tisti priljubljeni Marjan, ki si je sluïil kruh z javnim govorjenjem, zato ne gre dvomiti, da je Slavãeva duhovita pripomba naletela na odobravanje. To se je dogajalo takrat, ko smo potovali iz Logarske doline mimo Klemenãe jame prek karij na Ojstrico in li spat na Koro ico, naslednjega dne pa zlezli na Planjavo in s Kamni kega sedla na Brano. O Turski gori smo nekaj malega Ïe rekli, od tam pa je potem lo dalje na Male Pode, prek strme StreÏe na Skuto in po prepadnem grebenu Dolgega hrbta na Mlinarsko sedlo ter h Karniãarjem na Spodnje Ravni, k âe ki koãi. Da vse skupaj vendarle ne bi bilo tako preprosto, kot se bere, naj vam zaupam, da je bilo na grebenski poti prek Dolgega hrbta zelo»zabavno«, ker nam je prav na tistih Ïicah nekaj ãasa dajala takt nevihta, ki je tam zgoraj vse prej kot prijetna. Ko se je nad nami kregal Bog, smo ãepeli na prodnati polici, obrnjeni na jug, in z zavistjo gledali na Velike Pode, na zeleni rob Kogla in tja proti Kal kemu grebenu, ki se je, kot nala ã in v posmeh, kopal v soncu in dajal prav vsem tistim, ki svarijo pred poletnimi nevihtami na gorskih grebenih. Tam spodaj, na mehkih travah nad Koglom in med gamsi, ki se ne boje niti (ne kodljivih?) lovcev, bi bili, pa bi nam bilo nevihte visoko v robeh malo mar ker pa smo tik pod grebenom, kamor lahko vsak hip tre ãi, mislimo zelo realistiãno in poezijo hranimo za bolj e ãase. Vroãe namreã upamo le, da bo nevihta popustila, saj je, se tolaïimo, vendar le tak na obiãajna, poletna. In res, kot je hitro prigrmela izza Grintovca, se je tudi hitro razpr ila ob Planjavi in Ojstrici ter se iztreskala nekje v Raduhi nad Solãavo. Veãer je bil obetaven. Z vr i - kega sedla, ki se mu je nekoã lepo po domaãe reklo Na Moãilu, a Ïal ni veã starih Kranjskogorcev in Trentarjev, da bi temu pritrdili (lahko pa to e vedno ãrno na belem preberete pri Badjuri: Izbrani izleti, Lj. 1953, str. 105), se je zahodno obzorje v pozlaãeni veãerni zarji razlivalo prek Bav kega Grintovca in Lepega piãja k sonãnemu zatonu tam daleã nad Furlanskim niïavjem. Torej bo jutri lep dan. Dan je bil seveda lep, vendar zgodnjeoktobrski le toliko, da je jutranje sonce srebrilo sicer zlate macesne v vsej njihovi sveïi zasneïenosti. Ponoãi je namreã Julijce oplazila nevihta in natresla ravno toliko belega poprha, da je bilo vse naokrog neusmiljeno lepo in ble ãeãe, na zlizanih kamnih po poti po Grebencu proti vrhu Male Mojstrovke pa je neusmiljeno drselo. (Naj dobrohotni bralec vse to vendarle vzame s precej njo rezervo. Zakaj, bo zvedel v naslednjih vrsticah). Prej njega, Ïe omenjenega ãarobnega veãera sva la z Marjanom spat v Tiãarjev dom, tega lepega jutra pa sva poãakala na Tofa, ki se mu iz Kranjske Gore (kjer je doma, kadar ni v Ljubljani) ni mudilo, ker zjutraj mimo nekdanjega hotela Slavc ni videl niti do cerkvenega zvonika sredi vasi, tak na megla je legla nad Borov ko vas. Iz jutranje lenobe ga je izbrcal ele radijski vremenar, ki je govoril o jasnini v gorah. In potem smo li na Malo Mojstrovko. Sonce je bilo ravno prav visoko, da nam je spodaj kapljalo in curljalo na glave in za vratove vse tisto topljivo, kar je na veje padlo ponoãi, zgoraj na Vratcih pa je nekaj centimetrov debela bela odeja povsem popustila zgodnjeoktobrski toploti in potovanje po grebenski poti je postalo sprehod za (skromne) bogove. Kajti bili smo sami, nikjer Ïive du e (kje ste, tisti ãasi), le z vrha je sestopalo nekaj pikic, katerih lastniki so li na pot tako zgodaj, kot sicer ukazuje pravilnik o pametnem ravnanju v gorah. Hodimo po grebenskem robu, ves ãas tako, da nam pogled sega v temo Krnice in k ozarjenim vrhovom krlatice, k njenim gorskim vazalom, v celem krogu, od pika prek Ponc, Oltarja, Rokavov tja do Rakove pice, Rogljice in Dov kega Gamsovca, temni bok pa nam kaïe mogoãni enooki»kiklop«prisank (ãeprav ima v Zadnjem Prisanku tudi drugo, vendar manj opazno oko Zadnje okno). In potem zaãneva s Tofom razglabljati o neprecenljivi vrednosti Vibramovih podplatov na Alpininih gorskih ãevljih (menda imajo danes Ïe zgodovinsko vrednost ãevlji, ne podplati). In najine ugotovitve tudi takoj praktiãno preskusiva na Ïe okopnelih, vendar e mokrih in spolzkih plateh. Odliãno drïi, ugotavljava, in potem sam e enkrat zagotavljam, kako drïi...i...i, in se kot kak en zelenec lovim na odru nekaj metrov niïe. Pa kaj, gorskemu vodniku je paã spodrsnilo in tudi avtoriteta ni la v niã, le ef (Tof) mi je ukazal, da hoãe nekaj o tem, kako se varno hodi po hribih, prebrati v naslednji tevilki Antene. In je prebral. Pisalo je: zaradi snega na Mali Mojstrovki oddaja V nedeljo zveãer ni odpadla. Tako. âeprav je bilo gorni kih potovanj z Marjanom Kraljem, predvsem tak nih, ki bi o njih pero lahko marsikaj zapisalo, veliko veã, nam ga tudi teh nekaj besed kliãe v osveïujoã spomin. Bil je velik gospod, lep ãlovek, dober prijatelj. Mitja Ko ir V naslednjih tevilkah: Petdeset let Slovenske planinske poti Zelene gore pod oblaãnim nebom OÏivljen spomin na oktober 1917 ob Soãi Pravljiãna samota nad Logarsko dolino Izlet: Breginj in Kobari ki Stol Intervju: Vlasto Kopaã Na a smer: Akademska smer v Aniãa kuku 68

72